Vnuku skoraj onemogočeno slovo ob (anonimnem) pogrebu babice

Foto: Slovenska škofovska konferenca

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je opozoril na primer, ko se je pobudnik obrnil na Varuha z urgentno zadevo: umrla mu je babica, njene hčere niso želele naročiti pogreba, sam pa tega zaradi svojega položaja ni zmogel. Pogreb je zato morala skladno z drugim odstavkom 13. člena Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej) naročiti Mestna občina Ljubljana (MOL).

Zaplet je nastal, ker pobudniku, ki je želel biti prisoten na pogrebu svoje babice, nihče ni povedal, kdaj in kje bo njen pokop. Z Javnega podjetja Žale so mu v pisnem odgovoru celo sporočili, da v primeru, ko »obstaja svojec ali druga oseba, ki želi sodelovati pri organizaciji pogreba in želi biti obveščen o času pogreba in se od pokojnika dostojno posloviti, izvedba občinskega pogreba ni v skladu z namenom tega instituta« – in da bi takšno ravnanje lahko pomenilo »nepravilno uporabo možnosti občinskega pogreba«.

Pobudnik je opozoril, da njegova babica nikoli ni izrazila želje po anonimnem pokopu in da želi biti kot njen vnuk skupaj z drugimi žalujočimi prisoten pri njenem zadnjem slovesu.

Varuh se je v zadevo vključil urgentno, saj so grozile nepopravljive posledice. Če bi bila babica pokopana brez vednosti svojcev, bi bila zamujena priložnost za prisotnost pri pogrebu nepopravljiva.

Varuh je najprej Javno podjetje Žale opozoril, da so pietetna čustva svojcev varovana kot osebnostna pravica do duševne integritete iz 35. člena Ustave RS. Pri tem se je skliceval tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2155/08, ki pravico do pietete povezuje z varstvom zasebnosti, dostojanstvom pokojnika in spoštovanjem njegovih želja. MOL in Javnemu podjetju Žale je predlagal, naj pobudniku nemudoma sporočita kraj in uro pogreba.

Javno podjetje Žale je v odzivu vztrajalo pri svojem stališču, da mu »zakonodaja ne omogoča posredovanja podatkov«, a se je hkrati strinjalo, da je pravica do pietete temeljna ustavna pravica. Pojasnilo je, da bo o kraju in uri pogreba obvestilo MOL, ta pa bo informacije sporočila pobudniku.

MOL je v dopisu pojasnila, da »anonimni pokop« v njihovem razumevanju ne pomeni pokopa brez identifikacije pokojnika, temveč se nanaša na situacijo, ko ni drugega naročnika pokopa in ga je dolžna naročiti in plačati občina (13. in 16. člen ZPPDej), pri čemer ne objavi ure in kraja pokopa. Očitno je bilo, da MOL izraz »anonimni pokop« uporablja v smislu pogodbe z Javnim podjetjem Žale, ne pa na način, ki ga določa ZPPDej. MOL je poudarila, da si lahko svojci vse do pokopa premislijo ter sami naročijo in plačajo pogreb. Sporočila je še, da je sledila Varuhovemu predlogu in da so bili svojci »v nasprotju z našimi pravili« v tem primeru vendarle izjemoma obveščeni o datumu in uri pokopa.

Pobudnik je medtem sporočil, da je bil pogreb izveden z upoštevanjem volje pokojne in žalujočih. Z Varuhovim hitrim ukrepanjem je bila preprečena nepopravljiva posledica – da bi bila babica pokopana, ne da bi imeli njeni bližnji možnost prisostvovati pogrebu.

Pietetna čustva svojcev so varovana kot osebnostna pravica do duševne integritete (35. člen Ustave RS). Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-2155/08 poudarilo, da vsebine pravice do pietete ni mogoče strniti v preprosto formulo – v vsakem primeru je treba presojati zadevne okoliščine. ESČP je v okviru 8. člena EKČP že varovalo pravico svojcev do sodelovanja pri pogrebu, npr. v zadevi Płoski proti Poljski (onemogočena udeležba pri pogrebu staršev) in Hadri-Vionnet proti Švici (pokop brez obvestila svojcev). Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-54/99 zapisalo, da je odnos do mrtvih eno temeljnih civilizacijskih vprašanj. Po Varuhovem mnenju podobno velja za odnos do žalujočih svojcev – v tem, kako institucije ravnajo z ljudmi v trenutkih tragične izgube, se namreč kažeta humanost in kultura neke družbe.

Varuh meni, da v okvir pravice do pietete spada spoštljivo in tankočutno ravnanje institucij s svojci pokojnika in nedvomno tudi možnost, da se svojci poslovijo od pokojnika, navedeno pa je možno zagotoviti le, če so svojci umrlega pravočasno obveščeni o kraju in uri njegovega pogreba.

ZPPDej občini nalaga dolžnost prijave in plačila pokopa, kadar ni drugega naročnika. Iz tega po Varuhovi presoji ni mogoče izpeljati pravila, da bi občina lahko svojcem preprečila prisotnost pri pogrebu. V obravnavani zadevi zato ni bilo mogoče sprejeti argumenta, da je pravica svojcev v celoti zagotovljena že zato, ker lahko do trenutka pokopa sami naročijo in plačajo pogreb. Takšno razumevanje bi pomenilo, da bi bil svojec, ki pogreba ne more naročiti ali plačati, dejansko prikrajšan tudi za možnost, da se od pokojnika poslovi. Poleg tega pogrebni slovesnosti lahko praviloma prisostvujejo svojci in druge pokojniku bližnje osebe (prijatelji, sosedje, daljni sorodniki), ki ne morejo biti naročniki pogreba (tretji odstavek 11. člena ZPPDej).

Treba je torej ločiti dvoje: kdo naroči ali plača pogreb in kdo se sme od pokojnika posloviti. To, da nekdo ni naročnik ali plačnik pogreba, še ne pomeni, da nima pravice do pietete. Možnost dostojnega slovesa od pokojnika ne more biti odvisna zgolj od tega, kdo je naročnik ali plačnik pogreba.

Varuh je zadevo obravnaval tudi širše, saj je kazalo na sistemski problem. Pogodba med MOL in Javnim podjetjem Žale je namreč predvidevala »anonimni pokop« za vse primere, kadar je naročnik občina. Varuh v veljavnih predpisih za takšno ureditev ni našel pravne podlage. Izraz »anonimni pokop« je v ZPPDej natančno opredeljen v 19. členu: gre za pokop po volji pokojnika brez označbe imena in priimka. Niti 13. niti 16. člen ZPPDej, na katera se sklicuje MOL, tega ne omenjata – urejata le dolžnost občine, da prijavi in plača pokop, kadar ni drugega naročnika. V nobenem predpisu ni podlage za interpretacijo, da »anonimnost« pomeni, da se ura in kraj pokopa ne objavita.

Poleg tega Odlok o pokopališkem redu v MOL določa, da je pogrebna slovesnost praviloma javna in da ji lahko vsakdo nemoteno prisostvuje (prvi odstavek 11. člena). Odlok pri občinskem pogrebu predvideva osnovni obseg pogreba (27. člen), ne pa izvedbo skrivnega ali nedostopnega pokopa.

Na tej podlagi je Varuh zavzel stališče, da je 5. člen pogodbe med MOL in Javnim podjetjem Žale, ki določa »anonimni pokop« kot standard za vse občinske pokope, v neskladju z navedenim odlokom, ZPPDej in Ustavo RS. Varuh je zato MOL predlagal, naj vsebino pogodbe z Javnim podjetjem Žale, zlasti njen 5. člen, ki Javno podjetje Žale zavezuje, da opravi anonimni pokop po naročilu MOL, ponovno prouči ter jo uskladi s predpisi in ustavno varovano pravico svojcev do pietete.

Občina je dolžna poskrbeti za pokop pokojnika, ki nima drugega naročnika, in hkrati omogočiti, da javni pogrebni slovesnosti vsakdo nemoteno prisostvuje.

Varuh ugotavlja, da je bila pobudniku in drugim žalujočim kršena pravica do pietete (35. člen Ustave RS in 8. člen EKČP), ker niso bili seznanjeni s krajem in uro pogreba. V obravnavanem primeru je MOL sledil Varuhovemu predlogu in z obvestilom pobudniku pravočasno omogočil dostojno slovo od pokojne.

Varuh je ugotovil še, da je 5. člen pogodbe o izvajanju pokopov med MOL in Javnim podjetjem Žale neskladen z ZPPDej, Odlokom o pokopališkem redu v MOL in 35. členom Ustave RS, saj brez ustrezne zakonske podlage določa »anonimne pokope« kot standard za vse občinske pokope.

Varuh je zato MOL predlagal, naj prouči in uskladi vsebino pogodbe s predpisi. MOL je predlog sprejel in napovedal proučitev pogodbe skladno z Varuhovimi stališči. 2.0-20/2026

Vir: Varuh