Svoboda veroizpovedi v poročilu Varuha
Varuhinja dr. Simona Drenik Bavdek predaja letno poročilu ministru za zunanje zadeve Tonetu Kajzerju (foto: Varuh)
Verska svoboda je tesno povezana s človekovim dostojanstvom in z možnostjo, da posameznik svoje prepričanje živi zasebno in javno, sam ali skupaj z drugimi. Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2025 to vprašanje osvetljuje predvsem ob razmerju med državno nevtralnostjo in navzočnostjo vere v javnem življenju. Na področju svobode vesti in verskih skupnosti je Varuh obravnaval devet zadev, od tega sedem novih pobud; med petimi rešenimi zadevami je bila ena utemeljena. Majhno število pobud samo po sebi še ne omogoča sklepa, da težav ni. Tudi podatek o šestdesetih registriranih cerkvah in drugih verskih skupnostih, med katere se je leta 2025 vpisala nova skupnost, ne pove vsega o dejanskem uresničevanju te pravice.
Izhodišče Varuhove obravnave sta 7. in 41. člen Ustave Republike Slovenije. Prvi določa ločenost države in verskih skupnosti, njihovo enakopravnost ter svobodno delovanje, drugi pa varuje svobodo vesti. Država se pri izvajanju svojih pristojnosti ne sme poistovetiti z določeno veroizpovedjo ali prevzemati njenih stališč. Vendar iz tega ne izhaja zahteva, da bi morala vero odstraniti iz javnega prostora. Varuh ob sklicevanju na ustavnosodno prakso poudarja nevtralnost, strpnost in nemisionarsko delovanje države. Takšno razumevanje ločenosti je pomembno, saj omogoča versko in svetovnonazorsko različnost, ne da bi država eno prepričanje povzdignila nad druga.
Posebno mesto ima negativni vidik verske svobode, ki varuje tudi posameznika, ki vere ne izpoveduje ali se glede nje ne želi opredeliti. Varuh pojasnjuje, da vsaka zaznava verskega izražanja še ne pomeni nedopustnega posega v to svobodo. Pogled na cerkev ali mošejo, versko procesijo ali vernika v verskih oblačilih ter zvok zvonov sami po sebi ne pomenijo prisilnega soočenja z vero. Drugače je, kadar oblast posameznika neposredno ali posredno sili k verskemu dejanju. Poročilo med drugim navaja zadevo Buscarini in drugi proti San Marinu, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo obvezno prisego na Biblijo pri prevzemu državne funkcije. Odločilna je torej prisila, ne zgolj javna navzočnost verskega prepričanja.
Navedeno razlikovanje je Varuh uporabil pri presoji razglasitve dneva žalovanja ob smrti papeža Frančiška. Pobudnik je menil, da odločitev Vlade in spustitev zastav na pol droga, tudi pred šolami, pomenita privilegiranje rimskokatoliške vere ter poseg v negativno versko svobodo. Varuh je opozoril, da formalne poti pravnega varstva še niso bile izčrpane in da morebitnega sodnega odziva ni mogoče zanesljivo napovedati. Njegovo stališče je zato treba razumeti kot načelno presojo, ne kot odločitev sodišča o ustavnosti vladnega ravnanja.
Po Varuhovi presoji je šlo za izraz pietete do državnika in duhovnega voditelja, katerega prizadevanja za mir, socialno pravičnost, pomoč revnim in varovanje človekovega dostojanstva presegajo pripadnost eni veroizpovedi. Razglasitev dneva žalovanja ni pomenila širjenja verskih resnic, verskega obredja ali konfesionalne dejavnosti. Zato v njej in v spustitvi zastav ni prepoznal nedopustnega posega v ločenost države in verskih skupnosti ali v negativno versko svobodo. Poročilo s tem pokaže, da je pri presoji državnega dejanja treba upoštevati njegovo vsebino, namen in učinke.
Javno delovanje verskih skupnosti je prišlo do izraza tudi ob referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Več cerkva in verskih skupnosti je skupaj nasprotovalo zakonu ter vernike pozivalo k udeležbi na referendumu. Temu so sledile kritike njihove vključenosti v kampanjo in pobude za omejitev političnega delovanja verskih skupnosti. Varuh dogajanje predstavi kot razpravo, v kateri se srečujeta načelo ločenosti ter svoboda delovanja in izražanja verskih skupnosti. Poročilo pri tem ne poda dokončne presoje zakonitosti posameznih dejanj v kampanji. Za razumevanje verske svobode pa ostaja pomembno vprašanje, kako skupnostim omogočiti sodelovanje pri moralnih in družbenih vprašanjih ob spoštovanju pravil, ki urejajo javno razpravo.
Verska svoboda se konkretno pokaže tudi pri pokopu umrlih. Poročilo povzema skupno opozorilo cerkva in verskih skupnosti, da na številnih pokopališčih pokop v krsti ni več mogoč in da naj bi sedemindvajset občin določalo obvezen sežig umrlih, kadar pogrebne stroške krije občina. Skupnosti so zato pozvale k zakonski zagotovitvi enako ugodnega dostopa do pokopa v krsti kot v žari na domačem pokopališču. Navedeni podatek je predstavljen kot njihovo opozorilo, ne kot samostojno ugotovljeno dejstvo Varuha. V uvodnem delu poročila je poudarjeno, da lahko navidezno nevtralna pogrebna pravila nesorazmerno prizadenejo ljudi, katerih vera zahteva ali priporoča pokop telesa. Socialna ogroženost tako lahko postane tudi ovira pri spoštovanju verskega prepričanja pokojnika in njegove družine.
Povezavo med vero in enako obravnavo osvetljuje primer muslimanke, ki je zatrjevala diskriminacijo pri zaposlovanju zaradi nošenja hidžaba. Varuh ob povzemanju sodne prakse Sodišča Evropske unije pojasnjuje, da prepoved verskega pokrivala ni v vsakem primeru že prepovedana diskriminacija. Politika nevtralnosti pa potrebuje stvarno utemeljitev, dosledno uporabo in omejitev na nujno potrebno. Zgolj želja stranke, da ne bi bila v stiku z delavko z verskim pokrivalom, ne pomeni bistvene in odločilne poklicne zahteve. Iz navedene obravnave zato ne izhaja splošna dopustnost prepovedi verskih znamenj, prav tako poročilo ne navede končne ugotovitve diskriminacije v konkretnem primeru.
Da svoboda vesti potrebuje učinkovito pravno varstvo, kaže primer pritožbe glede ugovora vesti vojaški dolžnosti. O pritožbi več mesecev ni bilo mogoče odločiti, ker pristojna vladna komisija ni obstajala. Varuh je ugotovil kršitev načela učinkovitosti uprave in pravice do pravnega sredstva. Po njegovem posredovanju je Vlada septembra 2025 sprejela odlok o ustanovitvi komisije, ostala pa je zahteva po čimprejšnjem imenovanju članov in nadaljevanju odločanja. Sprejetje odloka torej še ni pomenilo, da je bilo o pobudnikovi pritožbi že odločeno. Primer potrjuje, da priznanje pravice ne zadostuje, če človek nima dejanske možnosti, da jo uveljavi pred delujočim organom.
Poročilo omenja tudi pobudo dela civilne družbe za parlamentarno preiskavo spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, ki je kvalificirani predlagatelji niso podprli, ne podaja pa lastnih ugotovitev o obsegu zlorab.
Človekove pravice je lažje zapisati v ustave in mednarodne dokumente, kakor zagotoviti njihovo uresničevanje. Tudi Varuhovo poročilo nas opozarja, da je verska svoboda neločljivo povezana s človekovim dostojanstvom in celovitim razvojem njegove osebnosti. Vera, ki jo posameznik izpoveduje zasebno ali javno, sam ali v skupnosti z drugimi, zato zahteva skrbno pravno varstvo. Cerkve in druge verske skupnosti so del pluralne družbe in smejo s svojim pogledom sodelovati pri obravnavi moralnih in družbenih vprašanj.
Država, ki spoštuje versko svobodo, mora ob enakopravnosti verujočih in neverujočih omogočiti dejansko uveljavljanje te pravice ter ukrepati ob njenih kršitvah. S tem ustvarja pogoje za razvoj človekove osebnosti in za prispevek verskih skupnosti k miru, pravičnosti in sožitju. Odgovornost države se tako pokaže v konkretnih odločitvah in v učinkovitosti varstva, ki ga zagotavlja vsakemu človeku.
Dr. Sebastijan Valentan