Vatikan o pridiganju laikov
Pismo Dikasterija za bogoslužje in disciplino zakramentov z dne 17. junija 2026 je odgovor na prošnjo Nemške škofovske konference z dne 30. marca 2026, da bi bilo mogoče v določenih primerih dovoliti, da pri maši homilijo opravljajo tudi pooblaščeni laiki. Dokument ne obravnava vprašanja, ali laiki lahko oznanjajo evangelij na splošno, temveč zelo natančno vprašanje, ali lahko med evharističnim bogoslužjem prevzamejo homilijo. Odgovor dikasterija je negativen.
Pismo se začne v spoštljivem in odprtem tonu. Dikasterij najprej prizna pastoralne razloge, zaradi katerih je bila prošnja podana. Omeni okoliščine, ki jih poznajo številne krajevne Cerkve: zmanjševanje števila duhovnikov, vedno večje pastoralne potrebe ter prisotnost laikov, ki imajo dobro teološko izobrazbo, dolgoletne izkušnje in sposobnost oznanjevanja. Dokument jasno izrazi, da ne podcenjuje njihove vloge in ne postavlja pod vprašaj njihovega prispevka k življenju Cerkve. Nasprotno, poudari, da imajo laiki pomembno poslanstvo pri evangelizaciji, katehezi, spremljanju vernikov in oznanjevanju vere v različnih okoljih.
Nato pismo preide k osrednjemu argumentu. Pojasni, da homilija v katoliškem razumevanju ni zgolj govor ali razlaga svetopisemskih besedil, ampak je sestavni del liturgičnega dejanja. Homilija ni dodatek k maši, ki bi ga bilo mogoče preprosto prenesti na drugega izvajalca glede na okoliščine ali sposobnosti. Po razlagi dikasterija je homilija notranje povezana z bogoslužnim dejanjem, z oznanjevanjem Božje besede in z obhajanjem evharistije. Zaradi tega ima poseben odnos do službe tistega, ki predseduje bogoslužju.
Dokument poudari, da razlog za to ni v večji osebni sposobnosti ali višji izobrazbi posvečenega služabnika, ampak v zakramentalni naravi njegove službe. Duhovnik ali diakon ne opravlja homilije zato, ker bi bil nujno najboljši govornik ali največji strokovnjak, ampak zato, ker je njegovo oznanjevanje znotraj maše povezano z zakramentom svetega reda in z njegovim sodelovanjem pri evharističnem obhajanju. Po razumevanju pisma je prav ta povezava med razlago Božje besede in predsedovanjem evharistiji bistveni razlog, da homilija ostaja pridržana posvečenim služabnikom.
V nadaljevanju se pismo sklicuje na veljavno cerkveno pravo in liturgične predpise. Omenja določbe Zakonika cerkvenega prava, rimskega misala in prejšnjih navodil Svetega sedeža, ki določajo, da homilijo pri maši opravlja škof, duhovnik ali diakon. Dokument poudari, da ta ureditev ni nova in ne predstavlja uvedbe dodatne omejitve, ampak izraža že obstoječe razumevanje liturgične tradicije in veljavne discipline Cerkve.
Posebej pomemben del pisma je odgovor na vprašanje izjeme oziroma indulta. Nemška škofovska konferenca ni predlagala splošne spremembe cerkvenega nauka, ampak možnost posebnega dovoljenja za določene okoliščine. Dikasterij pojasni, da takšne izjeme ni mogoče odobriti, ker po njegovem razumevanju ne gre za navadno disciplinsko določbo, ki bi jo bilo mogoče prilagajati glede na pastoralne potrebe. Če bi bila ureditev homilije zgolj praktična organizacijska odločitev, bi bile izjeme načeloma mogoče. Ker pa dikasterij meni, da je povezava med homilijo in posvečeno službo del same narave liturgije, takšen indult ni primerna ali mogoča rešitev.
Dokument nato posebej opozori, da zavrnitev prošnje ne pomeni zmanjševanja pomena laikov v Cerkvi. Nasprotno, poudari skupno dostojanstvo vseh krščenih in vrednost različnih karizem ter oblik sodelovanja. Laiki po razlagi pisma že zdaj sodelujejo pri številnih oblikah oznanjevanja: pri katehezi, bogoslužjih Božje besede, pripravi na zakramente, duhovnih obnovah, pričevanjih, spremljanju skupin in številnih drugih pastoralnih dejavnostih. Cerkev po tem razumevanju ne omejuje njihove dejavnosti, ampak razlikuje med različnimi oblikami oznanjevanja in med različnimi vlogami znotraj bogoslužnega dejanja.
V zaključku pismo izrazi željo, da bi Cerkev ostala hkrati odprta za dejavno sodelovanje vseh vernikov in zvesta notranji povezanosti med evharistijo in posvečeno službo. Pastoralne potrebe in pomanjkanje duhovnikov so po besedah dokumenta resnični izzivi, vendar jih po presoji dikasterija ni primerno reševati s tem, da bi homilijo med mašo prevzeli laiki. Dokument zato spodbuja iskanje drugih poti za vključevanje in odgovorno sodelovanje laikov v življenju Cerkve.
Pismo torej ne trdi, da laiki ne smejo oznanjati, ne zanika njihove teološke usposobljenosti in ne zmanjšuje njihovega pomena, ampak razlikuje med splošnim oznanjevanjem evangelija in homilijo kot posebnim liturgičnim dejanjem znotraj evharističnega obhajanja.
