Ustava in mednarodno pravo garanta verske svobode

Predavatelji in organizatorji konference z mariborskim nadškofom metropolitom mons. Alojzijem Cviklom

Verska svoboda v mednarodnem pravu je bilo izhodišče za 4. mednarodno pravno konferenco, ki je 13. 5. 2026 potekala v Hotelu Habakuk v Mariboru.

Glavni organizator konference je bila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, soorganizatorji pa Univerza Alma Mater Europaea Maribor, Slovenska akademija pravnih znanosti in Fakulteta za kanonsko pravo San Pio X Benetke. Konferenco je podprl tudi Zavod za turizem Mestne občine Maribor.

Predavatelji konference so bili priznani pravniki iz Madžarske, Italije, Hrvaške in Slovenije:
- prof. dr. Balázs Schanda, sodnik Ustavnega sodišča Republike Madžarske;
- prof. dr. Ivan Milotič, redni profesor Pravne fakultete Univerze v Zagrebu;
- doc. dr. Michele Maria Porcelluzzi, profesor na Fakulteti za kanonsko pravo San Pio X. v Benetkah;
- Rok Janez Šteblaj, univ. dipl. iur., sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije.

Udeležence konference je uvodoma pozdravil mariborski nadškof metropolit mons. Alojzij Cvikl, ki je izrazil veselje, da se prav v Mariboru odpira razprava o verski svobodi — eni izmed temeljnih človekovih pravic in hkrati enem izmed najobčutljivejših vprašanj sodobnega sveta. “Maribor je prostor srečevanja kultur, narodov in verskih izročil. Naša zgodovina nas uči, da življenje ob meji, na stičišču različnih svetov, zahteva spoštovanje drugega, odprtost za dialog in sposobnost sobivanja. Prav zato ima vprašanje verske svobode v našem prostoru posebno težo,” je dejal.

V imenu Teološke fakultete Univerze v Ljubljani je zbrane nagovoril dekan izr. prof. dr. Tadej Stegu, v imenu Univerze Alma Mater Europaea njen prorektor prof. dr. Sebastjan Kristovič, v imenu Slovenske akademije pravnih znanosti pa doc. dr. Aljoša Polajžar.

Sledilo je uvodno predavanje varuhinje človekovih pravic dr. Simone Drenik Bavdek, ki je v video posnetku dejala, da je svoboda veroizpovedi “brez dvoma ena od temeljnih človekovih pravic, ki jo varuje tako ustava kot tudi mednarodno pravo človekovih pravic, predvsem Evropska konvencija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin in Listina EU o temeljnih pravicah. Je ena od sedmih pravic oziroma svoboščin, za katero peti odstavek 15. člena slovenske ustave ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic. Niti v vojnem ali izrednem stanju.” Varuhinja je spomnila, da je v Pogodbi o delovanju Evropske unije “razmerje Evropske unije do cerkva in verskih skupnosti urejeno v 17. členu. Bistvo te določbe je trojno. Prvič, EU spoštuje in ne posega v pravni položaj cerkva in verskih skupnosti, kot je urejen v državah članicah. To pomeni, da je ureditev razmerja med državo in verskimi skupnostmi – npr. sklepanje konkordatov ali delnih sporazumov, registracija cerkva in financiranje – v pristojnosti posamezne države članice. EU na tem področju nima harmonizacijske vloge in mora upoštevati nacionalne ustavne tradicije, vključno z različnimi modeli, na primer strogo ločitvijo ali kooperativnim modelom. Drugič, enako velja tudi za filozofske in nekonfesionalne organizacije. Ta člen zagotavlja nevtralnost Evropske unije ne le do vere oziroma religije, temveč tudi do svetovnonazorskih prepričanj na splošno. Gre za izraz načela pluralnosti in enakega obravnavanja verujočih in neverujočih. Tretjič, EU se zavezuje k odprtemu, preglednemu in rednemu dialogu s cerkvami, verskimi skupnostmi ter filozofskimi organizacijami. To pomeni, da jih priznava kot pomembne družbene akterje pri oblikovanju politik (npr. na področju človekovih pravic, socialne politike, etičnih vprašanj), vendar brez podeljevanja institucionalnih privilegijev.

Dialog je torej mehanizem sodelovanja, ne pa poseg v načelo nevtralnosti.” Varuhinja je povedala, da Varuh človekovih pravic na področju svobode vesti in verskih skupnosti vsa leta sicer obravnava majhno število zadev, kar pa ne pomeni tudi, da področje sicer ni aktualno. Varuhinja je mnenja, da je aktualnost tega simpozija v slovenskem prostoru mogoče razumeti tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, ki določa, da si bosta Republika Slovenija in Sveti sedež nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve. Spomnila je, da je konec leta 2007 potekala “sicer zelo omejena javna razprava o tem, da bi prišlo do pogajanj o sklenitvi dodatnega delnega sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v vojski, zaporih in policiji, vendar do tega naposled glede na nasprotovanje več poslanskih skupin v Državnem zboru ni prišlo.

Je pa duhovna oskrba v vojski, policiji in zavodih za prestajanje kazni zapora urejena na podlagi 22., 23. in 24. člena Zakona o verski svobodi, sprejetega leta 2007, ki je nadomestil več kot 30 let veljaven Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti.” Varuhinja se je dotaknila tudi nedavne odločitve češkega ustavnega sodišča št. 8/25, z dne 1. aprila 2026. Skupina 17 senatorjev je namreč marca 2025 na Ustavno sodišče vložila predlog za presojo skladnosti Pogodbe med Češko republiko in Svetim sedežem o nekaterih pravnih vprašanjih, podpisane v Pragi 24. oktobra 2024, tako imenovane konkordatne pogodbe, z ustavnim redom. Zahtevali so presojo skladnosti pogodbe kot celote z načelom suverenosti, načelom enakosti ter prepovedjo vezanosti države na izključno ideologijo ali veroizpoved. Prav tako so predlagali presojo posameznih določb konkordatne pogodbe z ustavnim redom. Odločitev je pomembna tudi upoštevajoč, da je Češka republika pravno in dejansko gledano ena bolj sekularnih držav v Evropi. Kot je dejala varuhinja, po mnenju češkega ustavnega sodišča samo sklepanje tovrstne mednarodne pogodbe ni v nasprotju s suverenostjo Češke republike. Sklenitev konkordata prav tako sama po sebi ne ogroža ustavno določene nevtralnosti države. Vedno je treba presojati konkretno vsebino pogodbe, kar je ustavno sodišče v tem primeru tudi storilo. V konkretnem primeru je bilo ključno, da konkordat vsebuje zavezo Katoliške cerkve, da pri svojem delovanju spoštuje češki pravni red. Ker notranje enote Katoliške cerkve v Češki republiki delujejo kot pravne osebe, je takšna ureditev po mnenju Ustavnega sodišča zadostna. Ustavno sodišče je še izpostavilo, da nevtralnost države pomeni enako distanco do vseh religij ter prepoved institucionalnega favoriziranja ene od njih. Država mora zato verskim skupnostim zagotavljati v bistvu enakovreden pravni položaj, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za razlikovanje, je še dejala.

Dialog je torej mehanizem sodelovanja, ne pa poseg v načelo nevtralnosti.” Varuhinja je povedala, da Varuh človekovih pravic na področju svobode vesti in verskih skupnosti vsa leta sicer obravnava majhno število zadev, kar pa ne pomeni tudi, da področje sicer ni aktualno. Varuhinja je mnenja, da je aktualnost tega simpozija v slovenskem prostoru mogoče razumeti tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, ki določa, da si bosta Republika Slovenija in Sveti sedež nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve. Spomnila je, da je konec leta 2007 potekala “sicer zelo omejena javna razprava o tem, da bi prišlo do pogajanj o sklenitvi dodatnega delnega sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem o duhovni oskrbi v vojski, zaporih in policiji, vendar do tega naposled glede na nasprotovanje več poslanskih skupin v Državnem zboru ni prišlo. Je pa duhovna oskrba v vojski, policiji in zavodih za prestajanje kazni zapora urejena na podlagi 22., 23. in 24. člena Zakona o verski svobodi, sprejetega leta 2007, ki je nadomestil več kot 30 let veljaven Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti.” Varuhinja se je dotaknila tudi nedavne odločitve češkega ustavnega sodišča št. 8/25, z dne 1. aprila 2026. Skupina 17 senatorjev je namreč marca 2025 na Ustavno sodišče vložila predlog za presojo skladnosti Pogodbe med Češko republiko in Svetim sedežem o nekaterih pravnih vprašanjih, podpisane v Pragi 24. oktobra 2024, tako imenovane konkordatne pogodbe, z ustavnim redom. Zahtevali so presojo skladnosti pogodbe kot celote z načelom suverenosti, načelom enakosti ter prepovedjo vezanosti države na izključno ideologijo ali veroizpoved. Prav tako so predlagali presojo posameznih določb konkordatne pogodbe z ustavnim redom. Odločitev je pomembna tudi upoštevajoč, da je Češka republika pravno in dejansko gledano ena bolj sekularnih držav v Evropi. Kot je dejala varuhinja, po mnenju češkega ustavnega sodišča samo sklepanje tovrstne mednarodne pogodbe ni v nasprotju s suverenostjo Češke republike. Sklenitev konkordata prav tako sama po sebi ne ogroža ustavno določene nevtralnosti države. Vedno je treba presojati konkretno vsebino pogodbe, kar je ustavno sodišče v tem primeru tudi storilo. V konkretnem primeru je bilo ključno, da konkordat vsebuje zavezo Katoliške cerkve, da pri svojem delovanju spoštuje češki pravni red. Ker notranje enote Katoliške cerkve v Češki republiki delujejo kot pravne osebe, je takšna ureditev po mnenju Ustavnega sodišča zadostna. Ustavno sodišče je še izpostavilo, da nevtralnost države pomeni enako distanco do vseh religij ter prepoved institucionalnega favoriziranja ene od njih. Država mora zato verskim skupnostim zagotavljati v bistvu enakovreden pravni položaj, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za razlikovanje, je še dejala.

V rednem delu simpozija je prvi nastopil prof. dr. Balázs Schanda, sodnik Ustavnega sodišča Republike Madžarske. Dejal je, da so viri madžarskega cerkvenega prava predvsem viri državnega prava, brez močne tradicije sporazumov s Cerkvami. Dolgo časa so se za posebej občutljivo vprašanje štela škofovska imenovanja. V medvojnem obdobju je bil nastali spor rešen s »preprostim sporazumom« (intesa semplice, 1927), medtem ko je v času komunističnega režima Madžarska služila kot preizkusni primer vzhodne politike (Ostpolitik), zaznamovane z delnim sporazumom, podpisanim leta 1964. Nekateri ta dokument uvrščajo tudi med modus vivendi, vendar po besedah poznejšega kardinala državnega tajnika Agostina Casarolija, ki je sporazum osebno podpisal, ta po obliki ni bil ne accordo ne modus vivendi, temveč zgolj dokument, ki je predvideval delni dogovor o nekaterih vprašanjih (predvsem o škofovskih imenovanjih), ni pa prinesel pravne rešitve za vse obstoječe težave.

Prof. dr. Balázs Schanda, sodnik Ustavnega sodišča Republike Madžarske

Schanda je še dejal, da sedanji sporazumi (o diplomatskih odnosih iz leta 1990, o vojaškem ordinariatu iz leta 1994 ter zlasti sporazum o finančnih vprašanjih iz leta 1997, spremenjen leta 2013) urejajo le nekatere posamezne elemente odnosov med Cerkvijo in državo, vendar pomembno prispevajo k pravni varnosti. Sredi političnih, zakonodajnih in družbenih sprememb, ki jih je država doživela po padcu komunističnega režima, stabilizacijski učinek dvostranskih sporazumov s Svetim sedežem presega meje Katoliške cerkve in zagotavlja stabilnost odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Model »naklonjene ločitve«, ki na eni strani spoštuje avtonomijo verskih skupnosti, na drugi pa pozdravlja njihovo družbeno angažiranost, je dobro izražen in podprt s sporazumi, sklenjenimi med državo in verskimi skupnostmi; v primeru Katoliške cerkve pa s sporazumi med Svetim sedežem in državo.

Prof. dr. Ivan Milotič, redni profesor Pravne fakultete Univerze v Zagrebu, je predstavil Hrvaški model. Kot je dejal, sta Republika Hrvaška in Sveti sedež sklenila štiri mednarodne sporazume, ki imajo zaradi svoje pravne veljave nadzakonski položaj in zanje velja režim Dunajske konvencije o pogodbenem pravu.

Prof. dr. Ivan Milotič, redni profesor Pravne fakultete Univerze v Zagrebu

Te pogodbe izrecno urejajo najpomembnejša konceptualna vprašanja, vključno s temeljnimi pravnimi vprašanji, sistemom letnega financiranja iz državnega proračuna, vračanjem razlaščenega premoženja, pravnim okvirom za kulturne dobrine ter statusom vojaškega ordinariata. Milotić je v nadaljevanju opozoril, da se vprašanje pravnega položaja in funkcionalne vloge izvedbenih sporazumov pojavlja nenehno, zlasti glede njihove skladnosti z obstoječimi pravnimi režimi. Kadar je namreč določeno področje že ustrezno urejeno z zakonodajo, potreba po sklepanju takšnih sporazumov ne bi obstajala. Njihova funkcionalna upravičenost se tako pokaže v okoliščinah, ko se nacionalni normativni okvir izkaže za nezadosten glede na posebne potrebe in dejanske razmere, povezane s cerkvenimi pravnimi osebami. Posledično se odpira vprašanje ne le, ali lahko delujejo praeter legem, temveč tudi, ali lahko pod določenimi pogoji delujejo contra legem. To pa nadalje odpira temeljno konceptualno in doktrinarno vprašanje njihovega pravnega statusa ter hierarhičnega položaja med pravnimi viri, kar vključuje vrsto dodatnih vprašanj, ki zahtevajo sistematično analizo in obravnavo, je sklenil.

Med predavatelji je bil tudi doc. dr. Michele Maria Porcelluzzi, profesor na Fakulteti za kanonsko pravo San Pio X. v Benetkah. Dejal je, da je italijanski model najprimerneje opisovati ne z ideološkim sloganom o »sekularni državi«, temveč s pravno kategorijo verske svobode. Izhajajoč iz italijanske ustave (zlasti iz 7., 8., 19. in 20. člena) vidimo, kako Italija varuje tako individualno razsežnost vesti in bogoslužja kakor tudi institucionalno razsežnost verskih skupnosti.

Predstavil je zgodovinsko pot od rimskega vprašanja (1870) do lateranskih sporazumov in konkordata iz leta 1929 ter od tam do sporazuma iz Ville Madama iz leta 1984, pri čemer je izpostavil prehod iz konteksta konfesionalne ureditve v okvir, zasnovan za pluralistični demokraciji.

Porcelluzzi je italijansko izkušnjo umestil v evropski prostor: v 9. člen EKČP ter sodno prakso v Strasbourgu glede pluralizma, nevtralnosti države in avtonomije verskih skupnosti (libertas Ecclesiae), pa tudi v nastajajočo razpravo v Evropski uniji o krstnih registrih in varstvu osebnih podatkov (vključno s predhodnim vprašanjem C-12/25, Bisdom Gent, ki je trenutno v postopku). Predavatelj je mnenja, da demokratični pravni red družbeni mir zagotavlja ne s potiskanjem religije na obrobje, temveč z varovanjem svobode vesti ter z zagotavljanjem, da institucionalne ureditve ostajajo sorazmerne, nevtralne in spoštljive do pristojnosti vsakega reda.

doc. dr. Michele Maria Porcelluzzi, profesor na Fakulteti za kanonsko pravo San Pio X. v Benetkah

Slovenski vidik je predstavil Rok Janez Šteblaj, univ. dipl. iur., sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Povedal je, da je bil razvoj verske svobode v bivših socialističnih državah zaradi negativnega odnosa oblasti do tega vprašanja specifičen in je pomembno vplival na vsebino sporazumov, ki jih je po letu 1990 sklepal Sveti Sedež z novimi, demokratičnimi državami. Sporazum z Republiko Slovenijo je bil sklenjen 14. decembra 2001 in predstavlja temeljni dokument, ki ureja odnose med slovensko državo in Katoliško cerkvijo.

Rok Janez Šteblaj, univ. dipl. iur., sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije

Izhaja iz ustave Republike Slovenije, zlasti 7. in 41. člena, dokumentov 2. vatikanskega koncila in norm kanonskega prava ter mednarodno priznanega načela svobode, mišljenja, vesti in verovanja. Šteblaj je dejal, da sporazum ureja nekatera pravna vprašanja med Slovenijo in Svetim sedežem. Pri tem izhaja iz dvojne narave razmerja, ki na eni strani pomeni razmerje med državo Republiko Slovenijo in Svetim sedežem kot entiteto, ki je subjekt mednarodnega prava, opredeli pa tudi nekatere vidike razmerja med državo Republiko Slovenijo in Katoliško cerkvijo v Republiki Sloveniji (delno cerkvijo). Glavna področja urejanja Sporazuma so svobodno delovanje Katoliške cerkve v Sloveniji, področje sredstev obveščanja, razpolaganje s premoženjem, ustanavljanje izobraževalnih in vzgojnih ustanov, kulturni spomeniki, kulturne dobrine in arhivi, pastoralno delovanje v ustanovah, kjer je oteženo svobodno gibanje oseb ter dobrodelne in socialne ustanove in organizacije. V naslednjih letih ni bil sklenjen noben dodatni, posebni sporazum, prav tako ni bilo ustreznega razvoja medsebojnega sodelovanja. Možnosti širitve sodelovanja so predvsem na področju vojaškega vikariata, vzgoje, izobraževanja, kulturne dediščine ter preprečevanja netolerance in diskriminacije.

Po predavanjih je sledila razprava. Udeleženci konference (pravniki, študenti prava in teologije ter drugi zainteresirani) so z vprašanji nadaljevali poglobljeno obravnavo predstavljenih tem ter odprli številna aktualna vprašanja s področja odnosov med državo in Katoliško Cerkvijo ter drugimi verskimi skupnostmi. Posebna pozornost je bila namenjena vprašanjem pravnega položaja verskih skupnosti v sodobnih demokratičnih državah, razumevanju načela verske svobode ter izzivom, ki jih prinašajo pluralizacija družbe, evropsko pravo in sodobni procesi sekularizacije. Razprava je pokazala, da tematika ostaja izjemno aktualna tako z vidika pravne teorije kot tudi praktičnega urejanja odnosov med državo in Cerkvijo v evropskem prostoru.

Celoten videoposnetek konference je dosegljiv na FB profilu Kanonist.

Več fotografij v spodnji galeriji.

Foto Tatjana Maribor