Začetek sodnega leta v Mariboru
V torek, 17. 2. 2026, so na cerkvenem sodišču v Mariboru začeli novo sodno leto. Letnega srečanja so se udeležili sodniki in drugi sodelavci Metropolitanskega cerkvenega sodišča Maribor z nadškofom metropolitom mons. Alojzijem Cviklom.
Zbrane je uvodoma pozdravil oficial oziroma predsednik sodišča, mons. dr. Stanislav Slatinek, ki je dejal, da je srečanje celotnega sodniškega korpusa skupaj z nadškofom Cviklom pomemben trenutek, ki daje poseben ton vsestranski aktivnosti sodišča.
Sledil je nagovor mariborskega nadškofa mons. Alojzija Cvikla. Vsem uslužbencem sodišča se je zahvalil za predano in zahtevno delo, nato pa v svojem nagovoru spregovoril o problematiki krščenih nevernih zaročencih. Izpostavil je, da se sodniki v zadnjih letih pri svojem delu vse pogosteje srečujejo z vprašanjem vere zaročencev. To vprašanje po njegovih besedah ni le pastoralno ali sociološko, temveč ima tudi globoke teološke in pravne razsežnosti. Spomnil je, da je Mednarodna teološka komisija leta 2020 v dokumentu Vzajemnost med vero in zakramenti v zakramentalni ekonomiji posebej osvetlila problem t. i. »krščenih nevernih«. Dokument pojasnjuje, da pod »krščenimi nevernimi« razumemo tiste, pri katerih ni zaznati navzočnosti dialoškega značaja vere – torej osebnega, svobodnega in zavestnega odgovora na zakramentalni nagovor troedinega Boga. Gre za dve skupini: za tiste, ki so bili krščeni v otroštvu, a nikoli niso dozoreli do osebnega dejanja vere, ter za tiste, ki se zavestno in izrecno odrekajo veri in se nimajo za vernike. Nadškof Cvikl je še dejal, da se v času razkristjanjenja, ko je vera pogosto reducirana na tradicijo ali družbeni običaj, vprašanje »krščenih nevernih« dotika samega razumevanja zakramentalnosti. Zakon ni zgolj kulturni obred; je zaveza, ki po naravi vključuje edinost, nerazvezljivost in odprtost za življenje. Če te resničnosti nekdo izrecno izključi ali jih ne sprejme v svoji volji, potem problem ni le pomanjkanje vere, temveč pomanjkanje samega zakonskega namena.
Sledilo je predavanje mag. Simona Štihca, branilca vezi za posamezne primere na cerkvenem sodišču. Zbranim je predstavil glavne poudarke govora papeža Leona XVI. iz njegovega letošnjega nagovora sodnikom apostolskega sodišča Rimske rote. Papež Leon pravi, da mora služenje resnici v ljubezni sijati v celotnem delu cerkvenih sodišč. In dodaja, da mora to ceniti celotna cerkvena skupnost, še posebej pa vpleteni verniki: tisti, ki iščejo sodbo o svoji zakonski zvezi, tisti, ki so obtoženi kanonskega kaznivega dejanja, tisti, ki se izrekajo za žrtve hude krivice, in tisti, ki uveljavljajo pravico.
Podpredsednik sodišča dr. Sebastijan Valentan je nato predstavil letno poročilo. Sodišče je leta 2025 imelo v obravnavi 62 primerov za ugotavljanje ničnosti zakona. Po skrajšanem postopku je bilo obravnavanih 6 primerov, ostali po rednem. Kot sodišče druge stopnje je mariborsko sodišče v obravnavo sprejelo 6 primerov in jih tudi rešilo. Sodišče je obravnavalo en primer postavitve klerika v laiški stan ter nudilo pravdno pomoč drugim cerkvenim sodiščem. Sodelavci so nudili preko 30 informativnih in svetovalnih pogovorov strankam. Čakalna doba, da pride vloga na vrsto, je eno leto, nato pa traja še približno pol leta do izreka sodbe. Vse to je povezano z obremenjenostjo sodnikov in primeri, ki so kompleksni.
Udeleženci so srečanje zaključili z razpravo o aktualnih temah in se seznanili z najnovejšimi dognanji na kanonskopravnem področju.
NAGOVOR
MARIBORSKEGA NADŠKOFA METROPOLITA
MONS. ALOJZIJA CVIKLA
SODNIKOM IN USLUŽBENCEM
METROPOLITANSKEGA CERKVENEGA SODIŠČA V MARIBORU
OB ZAČETKU SODNEGA LETA
Z veseljem in hvaležnostjo vas v času obhajanja 800-letnice naše nadškofije pozdravljam na letnem srečanju. To srečanje ni le priložnost za strokovno izmenjavo, temveč tudi trenutek, ko se kot občestvo zavedamo odgovornosti in poslanstva, ki nam je zaupano v službi Cerkve.
Prinašam vam pozdrave predstojnikov in sodelavcev apostolskih sodišč Rimske rote in Apostolske signature, s katerim sem se srečal ob nedavnem obisku ad limina v Rimu. Pohvalili so delo našega sodišča.
Vaše delo je zahtevno, pogosto skrito očem javnosti, a izjemno pomembno za življenje Cerkve. V postopkih ugotavljanja ničnosti zakona se srečujete z bolečimi zgodbami, zlomljenimi odnosi, razočaranji in ranami. Vaša naloga ni zgolj pravna presoja, temveč služenje resnici in pravičnosti v duhu evangelija. Vztrajate v naporu, da bi vsak primer obravnavali s strokovnostjo, nepristranskostjo in hkrati z občutkom za človekovo dostojanstvo.
S tem postajate sodelavci resnice o zakonu – o tistem velikem daru, ki ga je Bog položil v srce stvarstva in ga Kristus povzdignil v zakrament.
V zadnjih letih se v vašem delu vse pogosteje srečujete z vprašanjem vere zaročencev. To vprašanje ni le pastoralno ali sociološko, temveč ima tudi globoke teološke in pravne razsežnosti. Mednarodna teološka komisija je leta 2020 v dokumentu Vzajemnost med vero in zakramenti v zakramentalni ekonomiji, ki je v slovenskem prevodu, kot vam je znano, izšel leta 2025, posebej osvetlila problem t. i. »krščenih nevernih«.
Dokument pojasnjuje, da pod »krščenimi nevernimi« razumemo tiste, pri katerih ni zaznati navzočnosti dialoškega značaja vere – torej osebnega, svobodnega in zavestnega odgovora na zakramentalni nagovor troedinega Boga. Gre za dve skupini:
– za tiste, ki so bili krščeni v otroštvu, a nikoli niso dozoreli do osebnega dejanja vere;
– ter za tiste, ki se zavestno in izrecno odrekajo veri in se nimajo za vernike.
V obeh primerih, pravi dokument, ni zaznati »razpoložljivosti za verovanje«. In zato se zastavlja vprašanje: ali se zakrament zgodi, kadar takšni krščeni neverni sklenejo zakon v zakramentalni obliki?
To vprašanje ni abstraktno. Dotika se konkretnih življenj, konkretnih postopkov, ki jih obravnavate.
Cerkev je pri tem previdna in modra. Sveti papež Janez Pavel II. je jasno poudaril, da Cerkev ne zavrača obhajanja zakona nikomur, ki je bene dispositus – pravilno razpoložen – čeprav nepopolno pripravljen z nadnaravnega vidika, samo da ima resničen namen skleniti zakon po naravni resničnosti zakonskega odnosa. Pravzaprav ni mogoče oblikovati poleg naravne zakonske zveze drugega modela krščanskega zakona s posebnimi nadnaravnimi sposobnostmi. To mnenje je sveti papež Janez Pavel II. jasno zagovarjal že v govoru Rimski roti leta 2001.
Hkrati je papež Frančišek v motu propriju Mitis iudex Dominus Iesus opozoril, da je med okoliščinami, ki omogočajo, da se ugotavljanje ničnosti zakonske zveze lahko obravnava po skrajšanem postopku po kanonih 1683–1687, na primer takšno pomanjkanje vere, ki lahko povzroči simulacijo privolitve ali zmoto, ki določa voljo. Tako je pomanjkanje vere lahko odločilno za veljavnost.
V govoru Rimski roti je papež Frančišek leta 2016 pojasnil: »Dobro je jasno poudariti, da kakovost vere ni bistven pogoj zakonske privolitve, ki jo je po stalnem nauku mogoče ogroziti le na naravni ravni (prim. ZCP, kan. 1055, § 1 in 2).« S tem je potrdil nauk o obstoju habitus fidei, ki deluje po krstu tudi brez psihološko zaznavne vere. In sklene: »Pomanjkljivosti verske vzgoje in tudi zmota glede edinosti, nerazvezljivosti in zakramentalnega dostojanstva zakona naredijo zakonsko privolitev neveljavno le, če odločujoče vplivajo na voljo (prim. ZCP, kan. 1099). Prav zato je treba ovire, ki zadevajo zakramentalnost zakona, zelo pozorno presoditi.«
Tu se kaže zahtevno ravnovesje, ki ga morate vi kot sodniki vsak dan presojati: razlikovati med odsotnostjo žive vere in odsotnostjo naravnega namena; med versko brezbrižnostjo in resnično izključitvijo bistvenih lastnosti zakona.
Dragi sodniki,
vaše delo stoji prav na tej meji. Po eni strani varujete objektivnost zakramentalnega reda: zakrament ni odvisen od stopnje subjektivne gorečnosti. Po drugi strani pa skrbite, da zakrament ne postane prazna forma brez notranje resničnosti.
V času razkristjanjenja, ko je vera pogosto reducirana na tradicijo ali družbeni običaj, se vprašanje »krščenih nevernih« dotika samega razumevanja zakramentalnosti. Zakon ni zgolj kulturni obred; je zaveza, ki po naravi vključuje edinost, nerazvezljivost in odprtost za življenje. Če te resničnosti nekdo izrecno izključi ali jih ne sprejme v svoji volji, potem problem ni le pomanjkanje vere, temveč pomanjkanje samega zakonskega namena.
Spoštovani,
hvaležen sem vam za vašo predanost, strokovnost in cerkveno zavest. Vaša služba ni le administrativna naloga, temveč sodelovanje v Kristusovem poslanstvu, ki je prišel »pričevat za resnico«.
Papež Leon pravi, da mora služenje resnici v ljubezni sijati v celotnem delu cerkvenih sodišč. In dodaja: »To mora ceniti celotna cerkvena skupnost, še posebej pa vpleteni verniki: tisti, ki iščejo sodbo o svoji zakonski zvezi, tisti, ki so obtoženi kanonskega kaznivega dejanja, tisti, ki se izrekajo za žrtve hude krivice, in tisti, ki uveljavljajo pravico. Kanonski procesi morajo vzbujati zaupanje, ki izhaja iz profesionalne resnosti, intenzivnega in skrbnega dela ter gotove predanosti temu, kar se lahko in mora razumeti kot pravi poklic. Verniki in celotna cerkvena skupnost imajo pravico do pravilnega in pravočasnega izvrševanja procesnih funkcij, ker gre za pot, ki vpliva na vest in življenja« (papež Leon sodnikom sodišča Rimske rote 2026).
Naj vas pri vašem delu v duhu sinodalnosti vodi Sveti Duh – Duh resnice in modrosti. Naj vam daje notranjo svobodo, jasnost presoje in mir srca. In naj vas spremlja zavest, da s svojo službo gradite pravičnost in obenem odpirate pot spravi, ozdravljenju in novemu začetku.
Naj Gospod blagoslovi vaše delo in vse, ki jih boste še srečali na poti iskanja resnice o njihovem zakonu.