Odpustki v letu sv. Frančiška

Papež Leon XIV. moli na grobu sv. Frančiška (Vatican Media)

Ob 800-letnici smrti sv. Frančiška Asiškega je papež Leon XIV. razglasil posebno jubilejno leto s pripadajočimi odpustki. Jubilejno leto traja od 10. 1. 2026 do 10. 1. 2027.

Ob tej priložnosti je Apostolska penitenciarija izdala poseben odlok, ki natančneje določa pogoje za prejem odpustkov. V nadaljevanju objavljamo prevod intervjuja z regentom Apostolske penitenciarije mons. Krzysztofom Nykilom za Vatican News.

Apostolska penitenciarija je izdala odlok o podelitvi popolnih odpustkov v Letu svetega Frančiška ob 800-letnici njegove smrti. Kakšni so natančno pogoji in komu so namenjni?

Apostolska penitenciarija je v skladu z voljo papeža Leona XIV. izdala odlok, s katerim vernikom podeljuje možnost prejema popolnega odpustka v Letu svetega Frančiška, ki se obhaja ob 800-letnici smrti svetnika iz Assisija. Življenje Ubogega iz Assisija kaže, da Božje usmiljenje deluje v zgodovini tudi po ljudeh, ki so odprli svoje srce njegovemu delovanju. Če se oziramo na njegov zgled, vidimo, da more Božja milost preobraziti tudi največje slabosti.

Prav odpustek omogoča, da se srce osvobodi bremena greha, saj pomeni od Boga podarjeno odvezo časne kazni za grehe, ki so bili že odpuščeni v zakramentu pokore in sprave, da bi človek mogel v polni svobodi opraviti potrebno zadoščenje. Zato je jubilej priložnost, da verniki ponovno poživijo svojo vero, okrepijo odnos z Bogom in s cerkvenim občestvom.

Za pridobitev popolnega odpustka v Letu svetega Frančiška morajo biti izpolnjeni nekateri posebni pogoji, ki jih določa Cerkev: zakramentalna spoved, evharistično obhajilo, nekatere molitve po papeževih namenih, notranja odmaknjenost od greha ter izvršitev določenih del, kot so pobožno romanje v frančiškanske cerkve, udeležba pri jubilejnih bogoslužnih slavjih, molitev in premišljevanje v frančiškanskem duhu, pa tudi vsakdanja dejanja ljubezni in ponižnosti, ki izražajo duhovnost svetega Frančiška.

Rad bi poudaril, da je pomemben element dokumenta tudi skrb za bolne in ostarele, ki ne morejo zapustiti doma; ti se lahko jubilejnemu letu svetega Frančiška duhovno pridružijo tako, da Bogu darujejo svoje molitve, trpljenje in vsakdanje življenjske težave ter se zavežejo, da bodo običajne pogoje izpolnili takoj, ko bo to mogoče.

Velika duhovna izkušnja jubilejnega leta 2025 je za nami. Zdaj smo pred drugim posebnim trenutkom: letom svetega Frančiška. Kako se izogniti duhovni »utrujenosti«, ki jo lahko povzročajo izredni dogodki? Kaj lahko storimo, da ta čas ne postane banalen?

To je zelo ustrezno vprašanje. Po intenzivnih in lepih duhovnih izkušnjah velikega jubileja nas lahko resnično ogrozi to, kar bi lahko imenovali »inflacija svetosti« – ko izredni dogodki izgubijo svojo sposobnost, da bi ganili srce. Toda v življenju vere ne gre za nenehno »več«, temveč za »globlje«. Jubilejno leto upanja je bilo čas milosti: Cerkev je na stežaj odprla vrata. Zdaj je bistveno vprašanje: kaj se mi je od takrat zgodilo?

Če se ne ustavimo in izkušenj ne ponotranjimo, tudi najbolj sveti trenutki ostanejo na ravni čustev. Koristno je, če se vrnemo k zapiskom, homilijam, duhovnim vajam jubileja. Prepoznati in izluščiti en sam konkreten sad, ki mi je ostal (na primer večje zaupanje, sprava, nova molitvena praksa), ter iz njega narediti izhodišče, ne cilj sam po sebi.

Lik svetega Frančiška je v kontekstu duhovne utrujenosti posebej dragocen. Ne ponuja »več praks«, temveč preprostost in pristnost: vrnitev k osebnemu branju evangelija, veselje nad majhnimi stvarmi, vera, ki se živi v odnosih, ne samo na dogodkih. Leto, posvečeno svetemu Frančišku, je lahko povabilo, da molitev poenostavimo, a jo hkrati poglobimo, namesto da jo množimo; da evangelij živimo konkretno, bolj kot da o njem govorimo.

Ni se nam treba bati, da bi sveti časi jubilejev postali »banalni«. Niso namenjeni temu, da bi nas nenehno osupnili, ampak da bi srcu dali pravo usmeritev. Leto svetega Frančiška ne sme postati le še eno poglavje, bogato s posebnimi duhovnimi učinki, temveč tih prehod od navdušenja k globoki zrelosti, od spektakularnega praznovanja k posnemanju v vsakdanjem življenju.

V dokumentu Apostolske penitenciarije beremo naslednje besede: »To leto svetega Frančiška naj vse nas, vsakega po njegovih zmožnostih, spodbudi k posnemanju ubogega iz Assisija.« Kakšno sporočilo iz življenja svetega Frančiška nagovarja sodobnega človeka?

Življenjepis svetega Frančiška kaže, da pravo posnemanje Kristusa ne temelji na izjavah ali idejah, temveč na konkretnem in resničnem življenjskem slogu, utemeljenem na evangeliju. Spominja nas na brezčasno vrednost uboštva in preprostosti. Ko se je odpovedal bogastvu in družbenemu ugledu, je Frančišek pokazal, da svoboda srca izvira iz notranje odvezanosti od materialnih dobrin.

Za današnjega človeka, ki živi v svetu potrošništva, je to izjemno aktualno povabilo k zmernosti, odgovorni uporabi dobrin ter k temu, da Boga in bližnjega postavimo nad materialne stvari: gre bolj za »biti« kot za »imeti«. V našem času, ko je vera pogosto površna ali skrčena na čustva in doživetja, njegova drža dodatno spodbuja skladnost med vero in vsakdanjim življenjem ter pričevanjem z dejanji, ne le z besedami ali čustvi.

Sveti Frančišek uči dejavno in bratsko ljubezen, zlasti do najšibkejših, ubogih in odrinjenih. Njegovo življenje je bilo odgovor na brezbrižnost, včasih tudi na sebičnost – težave, ki so prav tako očitne danes, ko se medosebni odnosi pogosto sploščijo in »virtualno prevlada nad resničnostjo«.

Odlok govori o potrebi, da je človek »prost greha«, da bi prejel odpustek. Kako naj ta pogoj konkretno razumemo?

Zahteva po tem, da je človek »prost vsakega greha«, o čemer govori odlok, se lahko zdi eden najtežjih elementov teologije odpustkov. V pastoralnem ključu jo je vredno razumeti ne kot ideal, dosegljiv le redkim, temveč kot držo srca, h kateri je v resnici poklican vsak kristjan.

S teološkega vidika ne gre samo za dejstvo, da človek stori greh, ampak za notranje sprejemanje greha, za užitek, ki ga greh prinaša, ali za pripravljenost, da ga človek ponovno stori. Nekdo se lahko spove, hkrati pa v srcu ohranja misel: »Vem, da je narobe, da ni prav, vendar tega nočem nehati početi.« Takšna drža je navezanost na greh, ki oslabi oziroma nevtralizira milost.

Nasprotno pa zahtevana odvezanost od greha ni čustven občutek čistosti, ampak dejanje volje, ki pravi: »Gospod, nočem nobenega greha, niti najmanjšega.« Predvsem pa to ni stanje popolne brezgrešnosti. Človek ima lahko slabosti, ponavljajoče se male grehe in lahko doživlja celo boleče padce. Kar šteje, je namen in usmerjenost srca: iskrena odločitev, da s grehom pretrga tukaj in zdaj.

Če nekdo Bogu reče: »Nočem greha, sovražim ga, čeprav vem, da sem šibek,« potem v njem ni nobene navezanosti na greh.

Kako pomagati vernikom pri bolj zreli duhovni pripravi, da odpustka ne bi obravnavali kot »razdeljevalnik milosti«?

Ključno je razumeti, da je odpustek najprej srečanje z Bogom, in da njegova moč ni v naših človeških naporih, temveč v Božji milosti, ki preobraža srce. Iz tega izhaja več sklepov. Vse spokorniške prakse, kot so spoved, obhajilo, romanje in molitev, so sredstva priprave, ki olajšajo srečanje z Bogom, vendar same izkušnje milosti ne nadomestijo.

Pristni sadovi odpustka se pokažejo takrat, ko se človek zavestno odpre preobražujoči Božji moči, mu dovoli delovati v svojem srcu, ozdravi odnose, odpušča in se spreobrne. Zato odpustek ni »verska magija« ali – kot je bilo zapisano v vprašanju – »razdeljevalnik milosti«, temveč povabilo k živemu odnosu z Bogom, v katerem človek sprejme dar usmiljenja, namesto da bi ga želel osvojiti.

Bog deluje, človek pa odgovarja z velikodušnostjo in vero. Če bodo pastirji vernikom pomagali, da bodo odpustek dojemali kot stopnjo na poti spreobrnjenja in ne kot duhovno bližnjico, bo odpustek res postal sredstvo zorenja in poglabljanja vere — in to je navsezadnje tudi glavni cilj jubilejnega leta svetega Frančiška.

Vir: Vatican News - italijanska sekcija

ODLOK GLEDE POPOLNIH ODPUSTKOV V LETU SV. FRANČIŠKA

ODLOK PDF