Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo glede referenduma o prostovoljnem končanju življenja
Foto: Ustavno sodišče RS
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Bogdan Biščak, Ljubljana, in drugi, ki jih je vse zastopala Odvetniška družba Vrtačnik, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 7. septembra 2026 sklenil, da se ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Uv 1/2025 z dne 10. 3. 2026 ne sprejme (Sklep Up-412/26 z dne 7. 9. 2026).
Vrhovno sodišče je pred tem z izpodbijano sodbo že zavrnilo pritožbo pritožnikov zoper Zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja na zakonodajnem referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) in o izidu referenduma, ki je potekal 23. 11. 2025.
Vrhovno sodišče je že ugotovilo, da očitki številnih neresničnih izjav in celoten sklop okoliščin, ki so jih pritožniki zatrjevali glede laži in zavajanj (ki pomenijo bistveni del tožbenih navedb), ne prestanejo niti prvega preizkusa opredelitve pravno odločilnih nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na referendumski izid.
Glede drugih nepravilnosti, ki naj bi jih storile zdravniške organizacije, je Vrhovno sodišče, kot navaja sklep US, ugotovilo, da ta ravnanja niso izraz svobodnega izražanja (osebnih stališč ali medicinske stroke do vsebine ZPPKŽ), temveč so kot oglaševalske vsebine in oblike propagande eksplicitno usmerjene k doseganju specifičnega izida (proti) na referendumu. Ker lahko tovrstna ravnanja zakonito izvajajo le prijavljeni organizatorji, za kar pa v navedenih primerih ni šlo, jih je Vrhovno sodišče prepoznalo kot nepravilnosti v referendumski kampanji, ki bi lahko vplivale na oblikovanje volje volivcev. V zvezi z očitki o nepravilnostih verskih organizacij je Vrhovno sodišče presodilo, da so le delno utemeljeni. Po stališču Vrhovnega sodišča zgolj zato, ker je šlo v spornem obdobju za čas referendumske kampanje, ni bilo mogoče pričakovati od vernikov in verskih skupnosti, da bodo prenehali z izražanjem svojih prepričanj, sploh ker so ta izrazito povezana s temo referendumskega vprašanja. Tako pastirsko pismo slovenskih škofov kot devetdnevnica za spoštovanje življenja pred referendumom sta izraz verskega nauka. Čeprav je bil torej referendum o ZPPKŽ iztočnica zanju ter druge molitve in prošnje, pa po presoji Vrhovnega sodišča v tej zvezi predloženi dokazi ne izkazujejo referendumske propagande, ampak izrazito versko vsebino. Vrhovno sodišče pa je kot nepravilnosti prepoznalo ravnanja posameznikov in organizacij, ki spadajo v okvir Katoliške cerkve in katerih ravnanja so se nanašala na podajanje navodil za glasovanje proti sprejetju ZPPKŽ preko njihovih komunikacijskih kanalov in medijev, organiziranje prevozov na volišča (t. i. referendumski taksi) in na plakatiranje v cerkvah. Pri presoji vpliva ugotovljenih nepravilnosti na referendumski izid je Vrhovno sodišče kot neustrezna dokaza za ugotavljanje vzročne povezave med ugotovljenimi nepravilnostmi in izidom referenduma opredelilo Statistično analizo sprememb referendumskih rezultatov po geografskih enotah in anketo Agencije Ninamedia.
Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem (referendumskem) sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo v okviru pritožbenih navedb preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To pomeni, da Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le z vidikov, ki jih zatrjujejo pritožniki, in so ustavnopravno upoštevni, ne ugotavlja pa po uradni dolžnosti, ali je morda v izpodbijani sodbi sprejeto kakšno pravno stališče, ki bi bilo lahko z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo. Zato je senat Ustavnega sodišča svojo presojo opravil le v tem okviru.
Pritožniki dalje zatrjujejo tudi kršitev pravice do izjave, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do bistvene navedbe pritožnikov, da je položaj zdravniških in verskih organizacij primerljiv s položajem Vlade, zato bi moral biti z vidika dokazovanja potencialnega vpliva na referendumski izid upoštevan enak standard, kot je bil v sodbi Vrhovnega sodišča št. Uv 10/2017 glede Vlade kot organizatorke volilne kampanje o ZIUGDT. Vrhovno sodišče se je do te navedbe opredelilo v 71. točki obrazložitve sodbe, ko je presojalo vpliv nepravilnosti na referendumski izid. Navedlo je, da je iz pomembnosti vloge zdravniških in verskih organizacij, položaja in vpliva (z vidika strokovne, poklicne oziroma duhovne, svetovnonazorske avtoritete) resda mogoče sklepati na posebno naravo obravnavanih nepravilnosti (in s tem na potencialno širok domet), a je treba upoštevati tudi dokazanost njihove teže, ki se meri bodisi po obsegu (številčnosti, pogostosti) ali intenziteti (učinku). Vrhovno sodišče je torej pritrdilo pritožnikom o pomembnosti vpliva teh organizacij, vendar je nato obrazložilo, da je treba pri tem vplivu upoštevati tudi težo kršitev (načelen vpliv, ki izhaja iz pomembnosti položaja teh organizacij v družbi, sam po sebi torej ni dovolj). V zvezi s težo teh kršitev pa je nadalje ugotovilo, da te kršitve niso imele odločilnega učinka (vpliva), ker je bilo tudi med prijavljenimi organizatorji od 33 kar 20 takšnih, ki so uporabljali podobne argumente kot zdravniške in verske organizacije, pritožniki pa niso zmogli trditvenega in dokaznega bremena, da je rezultat referenduma (velika razlika v glasovih) ravno posledica ugotovljenih nepravilnosti navedenih neprijavljenih organizatorjev (78. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Vrhovno sodišče je torej v bistvu ugotovilo, da vpliv cerkvenih in zdravniških organizacij ni bil prevladujoč v tem smislu, da bi prevladal nad vsemi drugimi v kampanji, za kar je šlo v sodbi Vrhovnega sodišča št. Uv 10/2017 (ko so bila presojana ravnanja Vlade, za katero je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je imela zaradi svojega položaja in nesorazmerne finančne podpore v primerjavi z drugimi organizatorji referendumske kampanje prevladujoč vpliv). Pri tem velja omeniti, da pritožniki že v tožbi niso problematizirali vprašanj o neenakosti zaradi razlik v finančnih sredstvih med zdravniškimi in verskimi organizacijami ter ostalimi udeleženci referendumske kampanje, zato se Vrhovno sodišče s temi vprašanji (ki so bila ključna v sodbi št. Uv 10/2017) ni ukvarjalo (glej 52. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).
Glede na vse navedeno v obrazložitvi Sklepa US je US sklenilo, da ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, zato senat US ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.
Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednica senata dr. Neža Kogovšek Šalamon ter članici Tamara Kek in dr. Barbara Kresal. Sklep je sprejel soglasno.