Mašni nameni - dekret
Dekret Dikasterija za kler glede discipline mašnih namenov
»Secundum probatum Ecclesiae morem, sacerdoti cuilibet Missam celebranti aut concelebranti licei stipem oblatam recipere, ut iuxta certam intentionem Missam applicet«. »Po potrjeni cerkveni navadi sme vsak mašnik in somašnik sprejeti dar, da bo maševal po določenem namenu« (kan. 945 § 1 ZCP).
»Evharistija, čeprav pomeni polnost zakramentalnega življenja, ni nagrada za popolne, temveč velikodušno zdravilo in hrana za šibke. Ta prepričanja imajo tudi pastoralne posledice, ki jih moramo premišljeno in pogumno upoštevati. Pogosto se vedemo kot nadzorniki milosti in ne kot njeni posredniki.
Toda Cerkev ni carina, temveč očetovski dom, kjer je prostor za vsakega z njegovo naporno življenjsko zgodbo.«[1]
Zavedajoč se te milosti, želijo verniki s svojo daritvijo tesneje sodelovati pri evharistični daritvi, ji dodati tudi osebno žrtev in prispevati k potrebam Cerkve, zlasti k preživljanju njenih svetih služabnikov.
Tako se verniki še bolj tesno povežejo s Kristusom, ki daruje samega sebe, in so na nek način še globlje vključeni v občestvo z Njim. Ta praksa ni le odobrena s strani Cerkve, ampak jo Cerkev tudi spodbuja.[2]
Apostol Pavel piše, da tisti, ki služijo oltarju, imajo pravico tudi živeti od oltarja (prim. 1 Kor 9,13-14; 1 Tim 5,18; Lk 10,7). Prve cerkvene norme kažejo na darove, ki so bili prostovoljno darovani med evharističnim obhajanjem. Del teh je bil namenjen ubogim, del za mensa episcopalis in gostom, ki jih je škof gostil, del za bogoslužje in del duhovnikom, ki so sodelovali pri bogoslužju, vse po vnaprej določenem razdelilnem ključu.[3]
Tisti, ki so darovali, so bili tako na poseben način vključeni v evharistično daritev. Darovi, ki so se zbrali med mašo ali tudi zunaj nje, so bili razumljeni kot zahvala dobrotniku, kot dar ob službi (occasione servitii), ki jo je opravil duhovnik, kot miloščina, nikoli pa kot »prodajna cena« za nekaj svetega, saj bi to pomenilo simonijo.
Že v tistem času je bila maša obhajana na prošnjo vernikov za določen namen, tudi če ni bila pospremljena z darom. Kasneje se je razvil običaj dajanja miloščine za obhajanje maše in dajanja darov duhovniku ali Cerkvi. Ta praksa je postala predhodnica daru za obhajanje maše. Od konca desetega stoletja naprej so se ob prošnjah za obhajanje maše za določeno namero darovali tudi spominski darovi. V tem času so nastale tudi ustanovne maše, torej obveze obhajanja maš za vnaprej določene namene. Tako se je razvil običaj, da se ob maši daruje dar, ki ga Cerkev ne le odobrava, ampak ga tudi priporoča in spodbuja.
Staro izročilo in cerkvena disciplina vztrajata, da naj vsakemu daru ustreza posebno obhajanje maše s strani duhovnika. Katoliški nauk, ki ga izpričuje tudi sensus fidelium, potrjuje duhovno korist in vrednost darovanja maše za določene osebe ali namene, in tudi vrednost večkratnega darovanja za iste osebe ali cilje.
Ko je dar sprejet za določen namen, je večkrat izražena prepoved, da bi bila ena maša darovana za več namenov, če je bil za vsak namen prejet ločen dar.
Taka praksa, kakor tudi, da se maša ne daruje v skladu s sprejetim darom, je bila večkrat označena za kršitev pravičnosti, kot to izražajo cerkveni dokumenti.[4]
Prav tako ni dovoljeno nadomestiti obljubljene maše le z »molitvenim spominom« med bogoslužjem božje besede ali z omembo med evharističnim slavjem.
Cerkev si pri tej disciplini prizadeva za dva cilja: pravičnost do darovalcev (spoštovanje dane besede) in preprečevanje videza trgovanja s svetimi stvarmi (prim. kan. 947; 945 § 2 ZCP).
V novejšem času so se pojavile situacije, zaradi katerih je bilo potrebno prilagoditi določene dele discipline, kot izjemo zakona, da se ohrani bistvo.
Med temi razlogi najdemo pomanjkanje klera, ki bi lahko zadostil prošnjam za maše, dolžnost, da se ne »razočara pobožna volja darovalcev in jih ne odvrača od njihovega dobrega namena«,[5] ter ugotovitev, da je prakso tako imenovanih »združenih« maš – »če bi se pretirano razširila [...] treba šteti za zlorabo, saj bi lahko pri vernikih postopoma povzročila opustitev navade za darovanje posameznih mašnih namenov in tako izničila starodavno, za posamezne duše in za vso Cerkev blagodejno prakso«.[6] Vse to predstavlja le nekatere razloge za uvedbo novosti.
Zaradi tega je 22. februarja 1991 tedanja Kongregacija za kler izdala dekret Mos iugiter.[7]
Dekret, ob ponovnem potrjevanju doktrinalnih temeljev in osnovnih norm cerkvene discipline, že zajetih v Codex Iuris Canonici, določa, da lahko duhovnik, pod določenimi pogoji – in le v teh primerih – daruje eno samo mašo za več namenov, za katere je prejel ločene darove.
Določeni pogoji so bili oblikovani prav zato, da bi se po eni strani zagotovila pravičnost, torej izpolnitev obljube, dane darovalcem, po drugi strani pa preprečila nevarnost ali celo samo na videz »trgovanje« s svetimi stvarmi.
Prav želja po izključitvi takšne nevarnosti je omogočila sprejetje tovrstnih disciplinskih sprememb. Konkretno dekret določa predvsem to, da se lahko zbere več darov za eno samo mašno daritev le v primeru, če so bili darovalci o tem ustrezno obveščeni in so se s tem strinjali [so dali izrecno soglasje], ter da ta mašna daritev ne sme postati vsakdanja praksa, da bi se ohranil izredni značaj takšne ureditve.
Potem ko je minilo več kot štiriintrideset let od uveljavitve dekreta Mos iugiter, je ta dikasterij – na podlagi izkušenj, pridobljenih v tem času, in kot odgovor na pripombe, vprašanja ter pobude, prejete z različnih koncev sveta, od škofov, pa tudi od članov klera, laikov in oseb ter skupnosti posvečenega življenja – po temeljitem razmisleku o vseh vidikih zadeve ter po širokem posvetovanju z drugimi pristojnimi dikasteriji, bodisi zaradi zadeve same bodisi iz drugega razloga, prišel do zaključka, da so zdaj potrebna nova pravila, ki bodo to področje ustrezno uredila.
Ob upoštevanju potrebe po posodobitvi predpisov in hkrati zaradi večje jasnosti glede izključitve nekaterih zlorab, ki so se ponekod pojavile, je ta dikasterij določil, da izda – in zdaj izdaja – naslednje predpise kot dopolnilo trenutno veljavne discipline na tem področju:
Člen 1 § 1 Ob upoštevanju kan. 945 ZCP lahko duhovniki, če to z odlokom določi pokrajinski cerkveni zbor ali zbrani škofje pokrajine glede na okoliščine (npr. število duhovnikov in število prošenj za maše), sprejmejo več darov za eno samo »mašo združenih namenov«, vendar samo, če so bili vsi darovalci o tem obveščeni in so to izrecno potrdili.
§2 Volja darovalcev nikoli ne sme biti domnevana; če ni izrecnega soglasja, se vedno domneva, da soglasja ni bilo.
§3 V tem primeru sme mašnik zase obdržati le en dar (prim. kan. 950–952 ZCP).
§4 Vsaka krščanska skupnost naj si prizadeva omogočiti vsakodnevne maše z enim samim namenom, za katerega pristojni pokrajinski cerkveni zbor ali zbrani škofje pokrajine določi ustrezno višino daru (prim. kan. 952 ZCP).
Člen 2 Če duhovnik skladno s kan. 905 ZCP daruje več maš na dan, lahko te maše, če je potrebno, daruje za različne »združene« namene, vendar lahko zadrži le en dar na dan.
Člen 3 §1 Treba je upoštevati kan. 848 ZCP, ki določa, da duhovnik ne sme zahtevati ničesar poleg uradno določenega daru in da zaradi revščine nihče ne sme ostati brez zakramentov. Polega tega je treba upoštevati, kar naroča kan. 945 § 2 ZCP, da »duhovniki mašujejo po namenu vernikov, zlasti revnih, tudi če niso prejeli nobenega daru«.
§2 Za uporabo darov velja, congrua congruis referendo, norma kan. 951 ZCP.
§3 Glede na posebne okoliščine v škofiji, lahko škof določi, da se ti darovi namenijo za nujne potrebe po župnijah v njegovi škofiji ali pa v drugi škofiji, zlasti v misijonih.
Člen 4 §1 Ordinariji naj poučijo duhovščino in vernike o pomenu teh norm, zagotovijo njihovo spoštovanje in nadzorujejo evidenco o sprejetih darovih in mašah (prim. kan. 958 ZCP).
§2 Na poseben način naj ordinariji in drugi pastirji Cerkve poskrbijo, da bo vsem jasno razlikovanje med mašo za določen namen (kakor tudi »mašo združenih namenov«) in preprosto omembo med bogoslužjem božje besede ali z omembo med evharističnim slavjem.
Prevod: Kanonist
[1] Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 24. 11. 2013, v: AAS 105 (2013), 1039-1040, t. 47.
[2] Pavel VI., Apostolsko pismo v obliki motuproprija Firma in traditione,13. 6. 1974, v AAS 66 (1974), 308; Kongregacija za kler, dekret Mos iugiter,22. 2. 1991, v: AAS 83 (1991), 443.
[3] Na primer: Constitutiones Apostolorum (± 380) II. 28,5: «Si autem (diaconus) et lectorest, accipiat et ipse una cum presbyteris»; VIII.31,2-3: «Eulogias, quae in mysticis oblationibus supersunt, diaconi ex voluntate episcopi aut presbyterorum distribuant clero...», v: F.X. Funk, Didascalia et Constitutiones Apostolorum (Paderborn,1905; ristampa anastatica 1964), vol.1, str. 108-109 in 532-533; CanonesApostolorum (5e eeuw) 41, v C. Kirch, Enchiridionfontium historiae Ecclesiasticae antiquae (Barcelona, 1965[9]), t. 699.
[4] Na primer: S. Uffizio, Dekret, 24. 9. 1665, t. 10, v DH 2030; Sacra Penitenzieria Apostolica, Istruzione Suprema Ecclesiae bona, 15. 7. 1984, v: Enchiridion Vaticanum S1, št. 901-912; Kongregacija za kler, dekret Mos iugiter, cit., 444, t. 1 § 1.
[5] Kongregacija za kler, dekret Mos iugiter, cit.,446, t. 5 § 1.
[6] Prav tam, 445, art. 2 § 3.
[7] Prav tam, 443-444.