Kanonist
Sodišče

Blog

Zlato pravilo vedênja med škofi in duhovniki

(foto: Avvenire)

(foto: Avvenire)

 

“Ne smemo zapasti v skušnjavo, da bi pristopali samo k tistim duhovnikom, ki so simpatični in laskajo, izogibali pa bi se tistih, ki so po škofovem mnenju nesimpatični in odkriti.”

Papež Frančišek je v sinodalni dvorani v Rimu 20. maja 2019 nagovoril člane Italijanske škofovske konference, ki so se zbrali na 73. splošnem zasedanju.

V tretjem delu svojega govora je dejal, da predstavlja odnos med škofi in duhovniki nedvomno eno od najpomembnejših stvari v življenju Cerkve. Škof je pastir, znamenje edinosti za celotno škofijo, je oče in voditelj svojih duhovnikov in vernikov. Škof ima neodložljivo nalogo, da skrbno neguje odnos s svojimi duhovniki. Kot je dejal Frančišek, nekateri škofje s težavo vzpostavljajo dobre odnose s svojimi duhovniki in s tem tvegajo, da se omaje njihovo poslanstvo in oslabi poslanstvo Cerkve.

Papež je v nagovoru spomnil, da nas II. vatikanski cerkveni zbor uči, da duhovniki skupaj s svojimi škofi sestavljajo en sam duhovniški zbor (C 28). To po njegovih besedah pomeni, da ni škofa brez duhovniškega zbora in da tudi ni duhovniškega zbora brez zdravega odnosa »cum episcopo«. Tudi koncilski odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi pravi: »Vsi duhovniki, škofijski in redovni, so sicer deležni s škofom enega Kristusovega duhovništva, z njim ga izvršujejo ter so zato postavljeni za skrbne sodelavce škofovskega reda. […] zato sestavljajo en zbor duhovnikov in eno družino, katere oče je škof« (Š 28).

Kot je poudaril papež, je trden odnos med škofi in duhovniki osnovan na brezpogojni ljubezni, ki jo je Jezus izpričal na križu in predstavlja edino pravo pravilo za to, kako naj se vedejo škofje in duhovniki. Hierarhično občestvo se zares poruši takrat, ko ga okuži kakršnakoli oblika dokazovanja osebne moči in samozadostnosti. Nasprotno pa to občestvo raste, ko ga objema duh popolne podaritve in služenja božjemu ljudstvu.

Škofje imajo po papeževih besedah dolžnost, da so navzoči med ljudmi in da so jim blizu, še posebej blizu pa so duhovnikom in sicer tako, da ne delajo razlik med njimi in nikomur ne dajejo prednosti. Škof kot »pastir« živi sredi med njimi, jih posluša in sprejema vsakega brez predsodkov.

Papež je nadaljeval: »Ne smemo zapasti v skušnjavo, da bi pristopali samo k tistim duhovnikom, ki so simpatični in laskajo, izogibali pa bi se tistih, ki so po škofovem mnenju nesimpatični in odkriti, oziroma, da bi vse odgovornosti zaupali samo duhovnikom, ki so razpoložljivi ali »povzpetniški«, pogum pa bi vzeli duhovnikom, ki so bolj zadržani, blagi, sramežljivi ali pa bolj težavni. Bodimo očetje vsem svojim duhovnikom. Zanimajmo se za vsakega in ga iščimo. Obiskujmo jih. Vedno najdimo čas, da vsakokrat prisluhnemo temu, kar nas želijo vprašati in ko nas potrebujejo. Naredimo vse, da bo vsak čutil, da ga škof ceni in opogumlja. Naj bom praktičen: če nek duhovnik pokliče škofa, naj mu odgovori še isti dan, najkasneje pa naslednji dan; tako bo ta duhovnik vedel, da ima očeta«.

Ob koncu nagovora je papež Frančišek dejal, da so duhovniki nenehno pod medijskimi napadi in pogosto osmešeni ali obsojeni zaradi posameznih napak ali dejanj nekaterih svojih kolegov. Prav zato imajo živo potrebo po tem, da najdejo v svojem škofu podobo starejšega brata in očeta. Papež je škofom položil na srce, kakšna naj bo njihova podoba. Škof naj bo torej tisti, ki duhovnike:

1.       opogumlja v težkih trenutkih;
2.       spodbuja, da rastejo v duhovnem in človeškem smislu;
3.       hrabri v trenutkih neuspeha;
4.       takrat, ko se zmotijo, ljubeznivo popravi;
5.       tolaži, ko se čutijo osamljene;
6.       vzdigne, ko padejo.

To pa po papeževih besedah predvsem pomeni, da je škof blizu svojim duhovnikom, saj si želijo, da bi imel vrata svoje hiše in srce zanje vedno odprta. Zato je potrebno, da je škof oče in brat!

mag. Sebastijan Valentan

Glej tudi:

Papež Frančišek: Sodni vikarji naj se ne bojijo prenove

 
 
Kanonist