Sveti zakon

4. Ali lahko katoliška zaročenca skleneta predporočno pogodbo?
S predporočno pogodbo, ki jo omogoča slovenski pravni red, se ureja ureditev premoženjskopravnih razmerij med bodočima zakoncema, predporočno pogodbo, ki ji po domače rečemo tudi ženitna pogodba, pa lahko skleneta tudi zakonca, ki sta že poročena. S pogodbo lahko določita, kako se bo urejalo upravljanje s tistim, kar bosta pridobila po poroki. S predporočno pogodbo lahko zaročenca ali tudi že zakonca določita, da premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne bo več skupno, ampak se bo delilo, kot sta se dogovorila v predporočni pogodbi.

Najbolj problematično je, če se predporočna pogodba sklepa za primer razveze. Zaročenca bi namreč s tem že nakazovala, da dopuščata možnost, da se bosta ob primeru težav ločila in da zakonske zveze ne pojmujeta kot doživljenjske skupnosti.

5. Kaj mora storiti župnik (in zaročenca) preden prisostvuje poroki? V katerih primerih mora dati dovoljenje za poroko drugemu duhovniku?
Ženin prihaja iz župnije A, nevesta pa iz župnije B. Poročiti se želita v župniji C.

Če ju bo poročal župnik župnije C, potrebuje od zaročencev odpustnico od njunega lastnega župnika. Odpustnico pripravi tisti župnik (župnik A ali župnik B), ki ju je pripravil na poroko, ki je ugotovil samski stan, poskrbel za oklice in sestavil Zapisnik pred poroko. Z odpustnico lastni župnik potrdi, da je opravil vse kar je potrebno za poroko. Če zaročenca nimata odpustnice, to pomeni, da se brez vednosti lastnega župnika želita poročiti pri župniku župnije C, potem je le-ta dolžan storiti vse, kar zahteva območno pravo (kan. 1067, tč. 1-5), to je, da zaročenca sam pripravi na poroko in poskrbi, da so zbrani vsi potrebni dokumenti. Hkrati pa za dopustnost poroke v svoji župniji potrebuje dovoljenje od svojega škofa (lastnega ordinarija) ali od njunega župnika. Poroko vpiše v poročno knjigo, potem pa sporočilo o opravljeni poroki pošlje še župnijam krsta (kjer sta bila zakonca krščena).

Če pa bo poroki prisostvoval drug duhovnik (ali diakon), potrebuje za veljavno prisostvovanje poroki pooblastilo od njunega lastnega župnika in zato, da bo prisostvovanje dopustno, še dovoljenje župnika župnije, kjer bo poroka (npr. župnika župnije C). Pooblastilo in dovoljenje se lahko podeli ustno, vendar se mora kasneje izdati v pisni obliki, da se priloži dokumentom.

Glej kan. 1109 v povezavi s kan. 1115.

6. Ali je mogoča poroka med katoličanom in evangeličanom?
Mešani zakon med dvema kristjanoma (en zakonec je katoličan, drugi pa evangeličan) je za Katoliško cerkev zakrament. V primeru ločitve in želje po ponovni poroki, bi morala cerkveno poročena zakonca vložiti zahtevo na cerkveno sodišče s prošnjo za ugotavljanje ničnosti prvega zakona. Za mešane zakone katoličanov z evangeličani je v veljavi Ekumenski poročni obrednik. Obred se lahko opravi v eni od obeh cerkva. Duhovnik Cerkve, kjer je obred, obred tudi vodi, drugi duhovnik pa sodeluje. Katoliški zakonec mora za ekumensko poroko dobiti dovoljenje svojega škofa (krajevnega ordinarija).

7. Ali je mogoča poroka med katoličanom in muslimanom ali nevernikom?
Mešani zakon različne vere (en zakonec je katoličan, drugi pa nekrščen - musliman, mormon ali agnostik) je za Katoliško cerkev veljavni zakon in ni zakrament. Poročni obred veže oba zakonca (v primeru, da bi se eden ali pa oba tako poročena zakonca kdaj kasneje razšla in bi se želela znova poročiti v Katoliški cerkvi, bi morala najprej dokazati samski stan, to je, na cerkvenem sodišču dokazati ničnost prvega zakona). Obred se lahko opravi v Katoliški cerkvi, vendar brez maše. Na posebno željo zaročencev lahko tudi z mašo. Če bi poročni obred želela skleniti zunaj cerkve, potrebujeta dovoljenje tamkajšnjega škofa. Katoliški zakonec mora za takšno poroko dobiti dovoljenje in spregled svojega škofa (krajevnega ordinarija).

8. Zakaj Katoliška cerkev omogoča poroko med katoličanom in drugim kristjanom ali nekrščanskim vernikom?
Mešani zakon med dvema kristjanoma ali med katoličanom in nekrščanskim vernikom (oz. nevernikom) omogoča Cerkev v korist katoličana. Slednji lahko po poroki prejema vse zakramente in druge ugodnosti.

9. Ženska je po rodu katoliška Bosanka in že 30 let živi z muslimanom, ki je ločen. Rada bi se poročila, seveda v Katoliški cerkvi. Kakšne možnosti ima? On je menda s prvo ženo, s katero ima otroke, tudi vse uredil.
V takem primeru je potrebno dobiti več informacij. Musliman je ločen. Kako je bil poročen? Če je bil poročen z muslimanko in to civilno, gre za naravni zakon, ki je veljaven za Katoliško cerkev. Če sta se ločila je to premalo. Potrebna je ničnost zakona. Preveriti je potrebno, s kom je bil prvič poročen: z muslimanko ali s krščeno. In kakšna je bila poroka, civilna ali cerkvena?

10. Kdo so razporočeni?
Pojem »razporočeni« ni uraden izraz v cerkvenih dokumentih, niti ni termin, ki bi ga uporabljali papeži. Gre za pastoralno-pogovorni izraz, ki se je uveljavil za tiste zakonce, ki so na cerkvenem sodišču dosegli ničnost cerkvenega zakona. Cerkev jih obravnava kot neporočene in taki zakonci se lahko znova cerkveno poročijo.

11. Civilno ločeni oz. razvezani
Zakonca, ki sta se civilno ločila ali razvezala še vedno veže cerkveni zakon. Pred Cerkvijo sta še vedno poročena. Taki zakonci lahko živijo zakramentalno življenje, če ne živijo v novi zvezi.

12. Cerkveno razvezani
V posebnih primerih (npr. kadar zakonca nista storila dejanja, ki samo po sebi vodi v roditev otroka ali kadar gre za korist vere) lahko papež veljavni cerkveni zakon razveže. Gre za posebne papeške privilegije. Papež v takih primerih razvezanemu zakoncu, ki je prosil za razvezo dovoli, da sklene nov cerkveni zakon. V trenutku sklenitve novega zakona je prvi cerkveni zakon razvezan.  

13. Civilno ločeni in znova civilno poročeni
Civilno ločeni, ki živijo v novi zvezi so del Cerkve in niso izobčeni. Po civilni razvezi so sklenili novo civilno zvezo. Še vedno pa jih veže cerkvena vez prvega zakona, če so bili tudi cerkveno poročeni. Cerkev jih obravnava kot osebe v iregularnem, to je v zapletenem  položaju glede zakramentov. Takim zakoncem se svetuje, da imajo duhovnega spremljevalca, ki jim lahko pomaga premostiti vse težave in najti pot do zakramentov.

14. Zapuščeni
Kadar mož zapusti svojo ženo brez civilne ločitve, potem gre za zapuščene matere ali matere samohranilke. Če take zapuščene matere ne živijo v novi zvezi, lahko prejemajo vso duhovno pomoč od Cerkve in vse zakramente. Bolj redki so primeri, ko žena zapusti moža in otroke. V takih primerih so zapuščeni očetje, ki skrbijo za otroke. Tudi zanje velja, da lahko prejemajo vse zakramente, če ne živijo v novi zvezi.

15. Cerkveno ločeni ob obstoječi zakonski vezi (ločitev od mize in postelje)
Cerkev dovoljuje fizično ločitev cerkveno poročenih zakoncev zaradi resnih razlogov (npr. prešuštvo, nasilje, huda duševna stiska). Fizično ločitev od zakonca, ki je prešušten ali drugače trpinči drugega zakonca ali otroke dovoli krajevni škof. Taka ločitev ni trajna ampak sta zakonca vedno vabljena, da se čim prej spravita in obnovita skupno zakonsko življenje. Zakonska vez ostaja, zato fizično ločenima zakoncema ponovna cerkvena poroka ni dovoljena. Stari zakonik je tako obliko imenoval »ločitev od mize in postelje«, novi zakonik pa te formulacije ne pozna več.

16. Je poroka katoličanov v Binkoštni cerkvi veljavna?
Ljudje se poročajo na različnih lokacijah, vendar pravo Katoliške cerkve za tiste, ki so krščeni v njej, določa pravila, ki jih je potrebno upoštevati. Če sta bila zakonca ob sklenitvi zakona krščena in v Katoliški cerkvi ter sta se recimo poročila v binkoštni cerkvi pred binkoštim pastorjem, brez navzočnosti katoliškega duhovnika ali diakona in brez spregleda od kanonske oblike, je treba njuno zakonsko zvezo po katoliškem kanonskem pravu šteti za neveljavno zaradi pomanjkanja kanonske oblike. To izhaja najprej iz kan. 1108 § 1 Zakonika cerkvenega prava (ZCP): veljavne so tiste poroke, ki so sklenjene pred krajevnim ordinarijem, župnikom ali duhovnikom oziroma diakonom, ki ju je eden od njiju pooblastil, ter pred dvema pričama. Kan. 1117 pa določa, da je predpisana oblika obvezna, kadar je bila vsaj ena od strank krščena v Katoliški cerkvi ali sprejeta vanjo. Če je poroko v binkoštni cerkvi vodil pastor binkoštne cerkve, pomeni, da kanonska oblika, ki se zahteva za katoličana, ni bila izpolnjena. To je pomembno tudi zato, ker kan. 1127 § 2 ZCP predvideva možnost spregleda od kanonske oblike v posameznem primeru, kadar obstajajo resne težave. Vendar mora biti takšen spregled podeljen od krajevnega ordinarija katoliške stranke in mora biti za veljavnost ohranjena neka javna oblika sklenitve zakona. Za katoličana je bistveno, da sklene veljavni zakon v kanonski obliki, saj je tak zakon po svoji naravi tudi zakrament (kan. 1055; Slatinek, Education for Interreligious Dialogue in the Family, 2015, 119). To misel je pozneje zelo jasno povzel dr. Andrej Saje v članku Zakonska zveza protestantov s stališča Katoliške cerkve. Saje se pri tem izrecno sklicuje na citirano delo in pravi, da Katoliška cerkev svoje razumevanje krščanskega zakona uporablja tudi za kristjane drugih krščanskih skupnosti, kadar imajo veljaven krst. Hkrati pa poudari, da Katoliška cerkev za svoje vernike predpisuje kanonsko obliko poroke (Saje 2017, 128). Zato je treba v našem primeru odgovoriti, da katoličana zakona nista sklenila na način, ki ga zahteva cerkveno pravo. Poroka je bila pred binkoštim pastorjem, brez katoliškega poročitelja in brez spregleda od kanonske oblike. Če binkoštni pastor poročenima v binkoštni skupnosti ne izda »poročnega lista«, ni tako pomembno. Odločilno je, da katoličana nista upoštevala predpisane kanonske oblike. Torej: zakonska zveza, ki jo katoličana skleneta pred binkoštnim pastorjem po cerkvenem pravu ni veljavno sklenjena. Zato lahko, če se vrneta v Katoliško cerkev, svojo zakonsko zvezo uredita oziroma veljavno skleneta v Katoliški cerkvi. Ob tem pa je vendarle pomembna še ena previdnost: župnik naj pred poroko še enkrat preveri njun krstni in samski stan ter vse okoliščine sklenitve zakona v binkoštni cerkvi.