Raztros pepela in navzočnost duhovnika

Med duhovniki in diakoni se občasno pojavlja vprašanje, ali sme duhovnik oziroma diakon spremljati svojce pokojnega na kraj raztrosa pepela, kadar so se ti odločili za takšen način slovesa od umrlega. Vprašanje ni zgolj praktične narave, ampak posega na področje razumevanja cerkvenih predpisov, spoštovanja cerkvenih smernic in predvsem pastoralne odgovornosti do ljudi, ki se soočajo z izgubo svojih bližnjih.

Pri tem se nekateri duhovniki in diakoni sklicujejo na smernice Slovenske škofovske konference (SŠK) ter na navodila Kongregacije za nauk vere in menijo, da bi bilo njihovo spremljanje svojcev na kraj raztrosa v nasprotju s cerkvenimi določili. Vendar se ob natančnem branju teh dokumentov zastavlja pomembno vprašanje: ali cerkveni dokumenti res prepovedujejo tudi pastoralno spremljanje svojcev, ki so se odločili za raztros pepela, ali pa je treba razlikovati med cerkvenim pogrebnim obredom in pastoralno bližino žalujočim?

Cerkvene smernice in navodila glede raztrosa pepela

Prve smernice Slovenske škofovske konference glede krščanskega pokopa umrlih so bile sprejete 9. maja 2016 na 94. redni seji SŠK v Celju. Objavljene so bile pod naslovom Pastoralne smernice za krščanski pogreb in žarni pokop.

Škofje so v 13. točki zapisali, da je »dopustno cerkveno pokopati upepeljeno telo, razen če so si to izbrali iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu življenju«. Nadalje so določili, da se »upepeljeni ostanki umrlega« lahko »raztresejo na posebej določenem prostoru na pokopališču oziroma izjemoma zunaj pokopališča«.

Istega leta, 25. oktobra 2016, je Kongregacija za nauk vere izdala navodilo Ad resurgendum cum Christo o pokopu pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije. Pomembne so predvsem naslednje določbe:

• V 5. točki navodilo določa, da je treba pepel umrlih praviloma hraniti na svetem kraju, kot je pokopališče ali cerkev.

• V 6. točki pojasnjuje, da shranjevanje pepela na domu praviloma ni primerno, izjemo pa lahko dovoli krajevni ordinarij.

• V 7. točki določa, da raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo ni dovoljen.

• V 8. točki določa, da se lahko odreče cerkveni pogreb, če je bila želja po upepelitvi in raztrosu izražena iz razlogov, ki so nasprotni krščanski veri.

Ob pozornem branju navodila lahko ugotovimo, da dokument določa cerkveno stališče glede ravnanja s pepelom umrlih in pogoje, pod katerimi je mogoče opraviti cerkveni pogreb. Ne vsebuje pa izrecne določbe, da duhovnik ali diakon ne bi smel pastoralno spremljati svojcev na kraj raztrosa pepela na pokopališču.

SŠK je 1. novembra 2016 objavila Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu. V njem je poudarila, da mora duhovnik ali drug pastoralni sodelavec v primeru žarnega pokopa previdno preveriti, ali odločitev za upepelitev ni bila sprejeta iz razlogov, ki so nasprotni veri. V takšnem primeru, kot so zapisali škofje, cerkveni obred ne bi bil smiseln.

Pastirsko pismo nadalje poudarja, da je treba žare s pepelom rajnih pokopati ali hraniti na svetih prostorih, kot sta pokopališče in kapela. Ob tem izrecno zapiše: »Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega.«

Leta 2019 je SŠK objavila dopolnjene Pastoralne smernice o krščanskem pogrebu in žarnem pokopu. V njih je svoje stališče glede raztrosa še jasneje opredelila. V 22. točki je zapisano, da »ni dovoljen raztros pepela v zrak, zemljo, vodo ali na pokopališče«. Ob tem pa smernice vsebujejo tudi pomembno pastoralno opozorilo: »Naj se duhovnik pokaže kot čuteč človek.« Škofje obenem pojasnjujejo, da so smernice namenjene kot pomoč duhovnikom in diakonom pri opravljanju pogrebnega pastoralnega poslanstva.

Dne 1. januarja 2020 je SŠK objavila še Pojasnilo o raztrosu pepela. V njem je pojasnila, da je 20. avgusta 2019 od Kongregacije za nauk vere prejela dodatno pojasnilo. Kongregacija je v njem izrecno zapisala, »da ni dovoljen pogreb z raztrosom niti na pokopališčih, ki imajo posebno mesto za raztros«, če preti nevarnost »panteističnega, naturalističnega ali nihilističnega pojmovanja življenja, telesa in smrti«.

Iz navedenih dokumentov je jasno razvidno, da Cerkev ne odobrava raztrosa pepela kot načina pokopa pokojnika. S tem želi varovati krščansko razumevanje človekovega telesa, dostojanstva umrlega in upanja v vstajenje. Prav tako želi preprečiti, da bi raztros izražal pojmovanje smrti, ki je v nasprotju s krščansko vero. Vendar pa se je treba vprašati, ali navedene določbe urejajo tudi vsako obliko pastoralnega stika s svojci, ki so se odločili za raztros, oziroma ali je mogoče iz prepovedi pogreba z raztrosom avtomatično izpeljati tudi prepoved pastoralnega spremljanja žalujočih.

Razlikovanje med pogrebnim obredom in pastoralnim spremljanjem

Menim, da je za pravilno razumevanje cerkvenih določb bistveno razlikovati: med cerkvenim pogrebnim obredom in pastoralnim spremljanjem svojcev.

Cerkveni pogrebni obred je bogoslužno dejanje Cerkve, s katerim izražamo krščansko vero v vstajenje mrtvih in večno življenje. Njegova vsebina in potek sta povezana s cerkvenim naukom o smrti, telesu in človekovem poslednjem cilju. Če se svojci odločijo za raztros pepela, je treba upoštevati cerkvena določila, ki takšen način pokopa zavračajo. Zato je razumljivo, da se cerkveni pogrebni obred v takšnem primeru praviloma konča v mrliški vežici oziroma na drugem primernem kraju, ne pa z obredom raztrosa.

Pastoralno spremljanje svojcev pa je nekaj drugega. Ne gre za nadaljevanje ali ponavljanje cerkvenega pogrebnega obreda, niti nujno za liturgično potrditev njihove odločitve. Gre za duhovnikovo ali diakonovo navzočnost ob ljudeh, ki žalujejo, se poslavljajo od pokojnega in iščejo tolažbo, oporo ter odgovore na temeljna življenjska vprašanja.

Zato menim, da prepoved cerkvenega pogreba z raztrosom sama po sebi še ne pomeni tudi prepovedi pastoralnega spremljanja svojcev. Prav tako iz navedenih dokumentov ni mogoče razbrati izrecne splošne prepovedi, da bi duhovnik ali diakon smel biti navzoč na posebej določenem prostoru za raztros na pokopališču.

Smernice v službi pastoralnega poslanstva Cerkve

Pri razlagi cerkvenih dokumentov ne smemo pozabiti, da pastoralne smernice niso same sebi namen. Njihov cilj ni ustvarjanje dodatnih ovir pri pastoralnem delu, ampak pomoč duhovnikom in diakonom, da bi svoje poslanstvo opravljali odgovorno, v zvestobi cerkvenemu nauku in s čutom za konkretnega človeka.

Tudi SŠK v svojih smernicah izrecno opozarja, naj se duhovnik pokaže kot čuteč človek. To opozorilo ni nepomemben dodatek, ampak izraža bistveno razsežnost duhovniške in diakonske službe. Duhovnik in diakon nista poklicana zgolj k pravilnemu obhajanju obredov in doslednemu izvrševanju predpisov, ampak tudi k spremljanju ljudi v njihovih življenjskih preizkušnjah.

Pomembno je, da smernic in navodil ne razlagamo ozko, formalistično ali zunaj njihovega namena. Kjer dokument nekaj prepoveduje, je treba prepoved spoštovati. Kjer pa izrecne prepovedi ni, ne smemo brez zadostne pravne in teološke podlage ustvarjati novih prepovedi. Če dokumenti prepovedujejo pogreb z raztrosom, iz tega še ni mogoče avtomatično sklepati, da je prepovedana tudi vsaka oblika človeške in pastoralne bližine svojcem.

Potrebno je pastoralno razločevanje

Spremljanje svojcev na kraj raztrosa ne more biti avtomatično in brez vsakršnega razločevanja. Duhovnik ali diakon mora najprej poskušati razumeti razloge, zaradi katerih so se svojci oziroma pokojni odločili za raztros pepela.

Posebej pomembno je vprašanje, ali je bila takšna odločitev sprejeta iz razlogov, ki so nasprotni krščanski veri, na primer zaradi zanikanja vstajenja, zavračanja krščanskega razumevanja človekovega telesa ali prepričanja, da se človek po smrti preprosto razblini v naravi. V takšnih primerih je treba ravnati v skladu z veljavnimi cerkvenimi določbami.

Vendar ni mogoče vsake odločitve za raztros avtomatično razumeti kot izraz nasprotovanja krščanski veri. Včasih so razlogi zanjo povezani z družinskimi okoliščinami, osebnimi željami, nepoznavanjem cerkvenega nauka ali drugačnim razumevanjem pogrebnih običajev. Prav zato je potreben pogovor, poslušanje in pastoralno razločevanje.

Če duhovnik ali diakon po takšnem razločevanju presodi, da odločitev za raztros ni izraz zavestnega nasprotovanja krščanski veri in upanju v vstajenje, lahko razmisli o pastoralnem spremljanju svojcev.

Sklep:

Takšno spremljanje je mogoče izvesti na zelo preprost in dostojanstven način. Duhovnik ali diakon lahko v mrliški vežici opravi vse predvidene molitve in zaključi cerkveni pogrebni obred. Nato lahko svojce, ki želijo nadaljevati pot do prostora za raztros pepela, spremlja brez dodatnih molitev, petja ali drugih liturgičnih dejanj. Med potjo ne vodi molitve in ne daje vtisa, da se pogrebni obred nadaljuje. Na kraju raztrosa lahko zadržano in spoštljivo pokropi prostor z blagoslovljeno vodo, svojcem izreče sožalje ter jih povabi, naj se v naslednjih dneh zberejo v cerkvi k skupni molitvi za pokojnega. Tako se pastoralno spremljanje jasno razlikuje od pogrebnega obreda. Duhovnik ali diakon je navzoč predvsem kot človek Cerkve, ki želi biti blizu žalujočim.

Duhovnik ali diakon s svojo navzočnostjo pokaže, da Cerkev žalujočih ne zavrača in jih ne zapušča, tudi kadar se njihove odločitve ne ujemajo s cerkvenimi smernicami. Njegova bližina je lahko tiho pričevanje o krščanski ljubezni, priložnost za osebni pogovor in povabilo k ponovnemu odkrivanju vere v večno življenje.

Izr. prof. dr. Stanislav Slatinek