Samodejno izobčenje iz Cerkve

Foto: Sokolski dom

“Izobčenje iz Cerkve je zadeva njenega prava. Pravna določila pa morajo biti napisana jasno in natančno, da se preprečijo poljubne razlage in zlorabe. To še posebej velja za določbe, ki potegnejo za seboj tako hudo kazen, kakor je takojšnje in samodejno izobčenje iz Cerkve.

To pa seveda nikakor ne pomeni, da so samo prestopki, ki avtomatično potegnejo za seboj izobčenje, hudi in najhujši grehi. Verjetno je naklepni umor človeka – denimo mlade matere številnih malih otrok – neprimerno hujši zločin kakor pa fizični napad na papeža. Pa cerkveno pravo slednje kaznuje z izobčenjem, medtem ko prvega ne. V bistvu se s to vrsto izobčenja kaznujejo grešna dejanja, ki rušijo obstoj in onemogočanje delovanje same Cerkve.

Če bi ne bila tako strogo zavarovana tajnost spovedi in molčečnost spovednika, bi ljudje nehali hoditi k spovedi. Če bi lahko posvečevali škofe brez soglasja papeža, bi edinosti Cerkve ne bilo več. Še bolj je Cerkev napadena v svojem obstajanju, če kdo širi krivo vero ali poskuša Cerkev razklati. Od napadov na človeško življenje je med grehe, ki jim sledi samodejno izobčenje, uvrščen splav, ne pa vsi drugi umori, ker gre v primeru splava za človeško osebo v nastajanju, ki je posebno ranljiva in se ne more braniti.

Če bi lahko duhovnik nekaznovano podeljeval odvezo ženski, s katero je spolno grešil, bi to bila potuha kršenju celibata. Namen in smisel teh izobčenj je torej v tem, da ne samo opozori na težo določenih dejanj, ampak tudi zaščiti delovanje Cerkve in hkrati duhovno predrami storilca, da se zave, kaj v resnici počne. Človek, ki ruši Cerkev v temelju njenega obstoja in delovanja, razumljivo nima v njej več kaj iskati.

Pa tudi odveze od teh izobčenj ni enako lahko dobiti. Od izobčenja zaradi krivoverstva ali razkolništva lahko odveže škof ali kdaj celo vsak spovednik, po odločbi papeža Frančiška tudi od izobčenja zaradi splava, medtem ko je odveza od nekaterih drugih izobčenj pridržana papežu oziroma Svetemu sedežu.

Naj še enkrat poudarim, da ta avtomatična izobčenja niso toliko pokazatelj teže teh grehov kot takih, ampak bolj varujejo integriteto nauka in delovanja Cerkve. Povrh je teža grešne krivde tako osebnostno pogojena (značaj, nagibi, nevednost, neozaveščenost, zavedenost), da je ni mogoče objektivno presoditi. Zato Jezus stalno opozarja, naj ne sodimo. Z izobčenji Cerkev torej bolj ščiti samo sebe, da lahko še naprej obstaja in deluje. Kaki drugi grehi, ki jih ne spremlja izobčenje, zato niso manj težki ali celo zanemarljivi in neškodljivi za občestvo. Še zdaleč ne.

Cerkve kot oznanjevalke in zakramenta Božjega kraljestva med nami ne prizadenejo samo dejanja, ki avtomatično potegnejo za seboj izobčenje, ampak vsak greh, zato je propagiranje katerega koli grešnega ravnanja – torej tudi evtanazije – rušenje Božjega kraljestva med nami.”

Mons. ddr. Anton Stres, nadškof em.,
za tednik Družina