O nedopustnosti uzakonjenja aktivne pomoči pri usmrtitvi

Spodaj podpisani opozarjamo, da zločin ostaja zločin, tudi če ga zakonodaja dopušča.

Obrazložitev:

Kot pravniki izjavljamo, da je v pravni kulturi evropske civilizacije zadnjih tisočletij  človekovo življenje prva dobrina in pravica, ki je pogoj za vse druge človekove pravice. Izjema prejšnjega stoletja je Hitlerjeva odredba iz leta 1939, ki je uzakonila pomor duševnih in drugih neozdravljivih bolnikov ter s tem razvrednotila dostojanstvo človeka na vseh področjih, kar je terjalo desetine miljonov nedolžnih žrtev.

Po moralnih in človeških zakonih je poseg zoper življenje, vsak umor in sodelovanje pri umoru, zločin. Če zakonodaja to dopušča, je to zločinska zakonodaja.

Tudi Nürnberški  proces je 6 let kasneje sodil izvajalcem, sodelavcem, agitatorjem in odredbodajalcem za zločine, čeprav je zakonodaja to dopuščala ter tako za nekaj generacij v Evropi preprečil rebarbarizacijo družbe.

Dekalog kot eno najstarejših moralnih izhodišč naše civilizacije je skozi stoletja pomembno oblikoval spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do življenja.

Pravica do življenja je temelj evropske pravne ureditve in je zagotovljena tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter v 17. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. To državi nalaga dolžnost, da življenje aktivno varuje in ga nikakor ne postavlja v položaj pravno dopustnega končanja.

Radbruchova formula je pravni mehanizem za zagotavljanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic, kadar zakonodaja zataji. V tem smislu gre ugotoviti, da tudi če zakonodajalec uzakoni dopustnost očitno moralno zavržnega ravnanja, to ostaja zločin.

Življenje je prva in nedotakljiva dobrina ter temeljna pravica, ki omogoča obstoj vseh drugih pravic in svoboščin. To spoznanje je eden najvišjih dosežkov evropske civilizacije zadnjih dveh tisočletij. Poseg v življenje drugega je zato vedno pomenil in še vedno pomeni zločin.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), o katerem se bo odločalo na referendumu, uvaja pravni okvir, v katerem je namerna prekinitev življenja opredeljena kot zdravstvena storitev, pri kateri sodelujeta zdravnik in medicinska sestra. Takšna ureditev pomeni odmik od osnovnega poslanstva medicine – zdravljenja, lajšanja trpljenja in varovanja življenja.

Zakon odpira tudi pomembna družbena vprašanja. Normalizacija pravno urejene pomoči pri končanju življenja lahko povzroči, da bodo ranljive skupine – starejši, bolniki, invalidi – občutile negotovost ali pritisk, da je njihovo življenje manj vredno ali breme za druge. Takšne okoliščine ustvarjajo tveganja, ki jih sodobna družba ne bi smela spregledati.

Zato ocenjujemo, da ZPPKŽ ni v skladu z mednarodnimi dokumenti, ustavnimi načeli in moralnimi standardi, ki ščitijo človekovo življenje. Uzakonitev aktivne pomoči pri končanju življenja predstavlja resen odmik od temeljnih civilizacijskih vrednot, na katerih temelji naša skupnost.

zasl. prof. dr. Ludvik Toplak, zaslužni profesor za področje prava, član Svetovne akademije umetnosti in znanosti, Evropske akademije znanosti in umetnosti ter Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

doc. dr. Sebastijan Valentan, docent za področje kanonskega prava, član Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

izr. prof. dr. Luka Martin Tomažič, izredni profesor za področje prava, docent za področje filozofije, član predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti

* Gre za stališča avtorjev in ne uradna stališča Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti.

Originalna objava tukaj