Začetek sodnega leta v Vatikanu

Sveti oče je v soboto, 25. februarja, sprejel v avdienco sodnike in uslužbence vatikanskega sodišča. Srečanja v Vatikanu pa so se udeležili tudi predstavniki pravosodnih organov italijanske države. Izpostavil je, da vsako zavzemanje za mir pomeni in zahteva zavzemanje za pravičnost.

Srečanja ob začetku novega sodnega leta so se poleg predsednika vatikanskega sodišča, sodnikov in uslužbencev, udeležili tudi predstavniki žandarmerije ter italijanski minister za pravosodje in podtajnik italijanske vlade. Papež se jim je zahvalil za njihovo »velikodušno in kompetentno delo«, ki je v zadnjem letu bilo še posebej težavno. Z naklonjenostjo je pozdravil navzočnost prisotnost predstavnikov najvišjih italijanskih pravosodnih organov ter izrazil željo, da bi srečanje »pripomoglo k poznavanju in dialogu med osebami, ki delajo na področju institucij, zlasti pravosodja«.

Od zadnjega srečanja, ki je potekalo 12. marca 2022, je prišlo do resnih in nepredvidenih dogodkov, ki so povzročili globoke razpoke. »Po strašni preizkušnji pandemije, ki je povzročila veliko žalovanja in krize, smo upali na hitro okrevanje, ki bi ga podpiral in spodbujal vsesplošni duh solidarnosti. Upali smo in si prizadevali, da bi pustili ob strani egoizem in žejo po profitu ter poskušali ponovno začeti skupaj, na narodni in nadnarodni ravni, ter pokazali občutek odgovornosti in zmožnost za sodelovanje.«

V mnogih delih sveta in z mnogimi pobudami se je to upanje konkretno uresničilo, in sicer s skupnim prizadevanjem vernikov in nevernikov, je nadaljeval papež in zatem z obžalovanjem spregovoril o vojni. »Žal je ravno medtem, ko smo si prizadevali napredovati na tej poti postopnega okrevanja, izbruhnil konflikt v Ukrajini in njegov tragičen razvoj je ves svet pahnil v globoko krizo, ki so jo še poslabšala številna vojna žarišča, ki še naprej plamtijo tudi v drugih državah. Dejansko imamo vojne, ki se nas dotaknejo od blizu, a v resnici je na svetu veliko konfliktov, ki so neke vrste samouničenje (prim. tiskovna konfernca med povratnim letom iz Južnega Sudana, 5. februar 2023).«

Kot je nadaljeval, se ob takih scenarijih v nas »povečuje hrepenenje po miru in pravičnosti«, krepi pa se tudi »potreba po pričevanju, da bi tako pomagali graditi mir in pravičnost«, kar postaja imperativ. Papež je spomnil na svoje besede med zadnjim potovanjem v Demokratično republiko Kongo: »V svetu, ki izgublja pogum zaradi nasilja in vojne, kristjani delajo tako, kot je delal Jezus. Učencem je skoraj vztrajno ponavljal: “Mir z vami!“ (prim. Jn 20,19.21). Mi pa smo poklicani, da ga sprejmemo ter to Gospodovo nepričakovano in preroško oznanilo miru posredujemo svetu. […] Da, kristjani, poslani od Kristusa, smo po definiciji poklicani biti zavest miru v svetu (Homilija med mašo v Kinšasi, 1. februar 2023).«

»Vsako zavzemanje za mir pomeni in zahteva zavzemanje za pravičnost,« je poudaril papež Frančišek. »Mir brez pravičnosti ni pravi mir, nima trdnih temeljev in možnosti za prihodnost. Pravičnost ni abstrakcija ali utopija. V Svetem pismu pomeni pošteno in zvesto izpolnjevanje vseh dolžnosti do Boga, je izpolnjevanje njegove volje. Ni le plod niza pravil, ki jih je treba izpolnjevati s tehnično izvedenostjo, ampak je krepost, po kateri vsakemu človeku priznamo, kar mu pripada, in je nujna za pravilno delovanje vseh področij skupnega življenja ter za mirno življenje vseh. Krepost, ki jo je treba gojiti s prizadevanjem za osebno spreobrnjenje in jo uresničevati skupaj z drugimi kardinalnimi krepostmi, kar so razumnost, srčnost in zmernost.«

Ta krepost, torej pravičnost, je po papeževih besedah zaupana osebam, ki delajo na področju pravosodja, da bi pomagale ponovno vzpostaviti mir, ki je bil kršen, med različnimi subjekti, ki so v sporu med seboj in znotraj skupnosti. S tega vidika delujejo tudi sodišča vatikanske mestne države, ki v korist Svetega sedeža opravljajo dragoceno vlogo, ko gre za reševanje civilnih in kazenskih sporov. Gre za spore, ki po svoji naravi ne sodijo v pristojnost sodišč Svetega sedeža in kanonskih sodišč ter jih je treba obravnavati na podlagi zapletenega prepleta kanonskih in civilnih virov, kot jih predvideva vatikanska ureditev.

V zadnjih letih se je število pravnih sporov in z njimi povezanih sodnih postopkov povečalo, v nemalo primerih pa se je povečala tudi resnost dejanj, zlasti na področju upravljanja premoženja in financ. »Pri tem moramo biti jasni in se izogniti tveganju, da bi “zamenjali prst z luno“: problem niso sodni postopki, temveč dejstva in ravnanja, ki jih določajo in zaradi katerih so boleče potrebni. Takšno ravnanje članov Cerkve namreč resno škoduje njeni učinkovitosti pri odsevanju božje luči.«

Papež je izpostavil, da Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo predvsem takrat, ko z besedami in deli pričuje o usmiljenju, ki ga je zastonj prejela. »Kako lepa je ta stvarnost vere za naše življenje: Božje usmiljenje! Tako velika ljubezen, tako globoka Božja ljubezen do nas, ljubezen, ki se ne zmanjša, vedno drži našo roko in nas podpira, dviguje in vodi. Ljubezen, ki je blizu, je usmiljena in nežna.«

»S to držo usmiljenja in bližine smo poklicani gledati na naše brate in sestre, zlasti ko so v težavah, ko so naredili napako, ko so podvrženi preizkušnji sodbe. Sodbe, ki je včasih potrebna, ko je treba preveriti ravnanja, ki omračijo obraz Cerkve in vzbujajo pohujšanje v skupnosti vernikov.« V ta namen je v pomoč strogo razločevanje, ki »pri obravnavi najbolj občutljivih vprašanj preprečuje razvoj hladne morale za mizo«, in tudi »preudarno zatekanje h kanonu nepristranskosti, ki lahko spodbuja iskanje potrebnega ravnovesja med pravičnostjo in usmiljenjem«. »Usmiljenje in pravičnost nista alternativi, ampak hodita skupaj in uravnoteženo napredujeta k istemu cilju, saj usmiljenje ni suspendiranje pravičnosti, ampak njena uresničitev,« je še dejal papež.

Vir: Vatican News - slovenska redakcija