Sodišče

Blog

Vera in znanost

pope.jpeg
 

Sveti oče se je 4. 10. 2021 sestal z verskimi voditelji, znanstveniki in strokovnjaki z različnih področij, ki so se v Vatikanu zbrali na srečanju »Vera in znanost: v pripravi na COP26«. Izpostavil je pomen soodvisnosti in soodgovornosti pri zoperstavljanju držam, ki povzročajo rane našemu okolju in nam samim. Ob koncu so pripravili in podpisali skupen poziv udeležencem podnebne konference Združenih narodov, ki bo v Glasgowu od 31. oktobra do 12. novembra.

Udeležence srečanja o veri in znanosti je v avdienco sprejel tudi papež Frančišek in jim pripravljeni govor izročil v branje. V središču so trije koncepti, ki jih povezuje s sodelovanjem med vero in znanostjo: pogled soodvisnosti in delitvegibalo ljubezni in poklicanost k spoštovanju.

Soodvisnost in delitev

»Vse je povezano, vse na svetu je tesno povezano,« zapiše Frančišek in dodaja, da ne le znanost, ampak tudi naše vere in duhovne tradicije izpostavljajo to povezavo med vsemi nami in preostalim stvarstvom. »Prepoznamo znamenja božanske harmonije v naravnem svetu: nobeno bitje ne zadostuje samo sebi; vsako obstaja le v odvisnosti od drugih, da se vzajemno dopolnjuje in drugo drugemu služi. Skoraj bi lahko rekli, da je Stvarnik enega podaril drugemu, da bi v odnosu ljubezni in spoštovanja lahko rasli in se v polnosti uresničili. Rastline, vode in živa bitja vodi zakon, ki jim ga je Bog vtisnil v dobro vsega stvarstva.«

Spoznanje, da je svet medsebojno povezan, ne pomeni samo razumeti škodljivih posledic naših dejanj, temveč tudi opredeliti vedenja in rešitve, ki jih je treba sprejeti s pogledom, ki je odprt za soodvisnost in delitev. »Ne moremo delovati sami« in zato je po papeževih besedah temeljno, da si vsak prizadeva »za skrb za druge in za okolje«. To prizadevanje pa mora pripeljati do spremembe smeri, kar je nujno in kar je treba podpirati tudi z lastno vero in duhovnostjo. »Za kristjane pogled soodvisnosti izvira iz same skrivnosti Troedinega Boga: »Človek namreč toliko bolj raste, zori in se posvečuje, kolikor bolj se povezuje, kolikor bolj gre iz sebe, da bi živel v občestv(ovanj)u z Bogom, drugimi in vsemi bitji. Tako se v svojem lastnem bivanju oklepa tiste trinitarične razgibanosti, ki jo je Bog vanj vtisnil ob stvarjenju« (Laudato si', 240).

Srečanje o veri in znanosti, ki mnoge kulture in duhovnosti povezuje v enega duha bratstva, »le še krepi zavedanje, da smo člani ene same človeške družine: vsak ima svojo vero in duhovno izročilo, vendar pa ni kulturnih, političnih ali družbenih meja in ovir, ki bi nas izolirale. Da bi ta pogled osvetlili, si želimo prizadevati za prihodnost, ki jo oblikujeta soodvisnost in soodgovornost.«

Gibalo ljubezni

Drugi element, ki je v središču papeževega izročenega govora, je gibalo ljubezni, ki spodbuja prej omenjeno prizadevanje. »Iz globine vsakega srca ljubezen ustvarja vezi in širi življenje, ko gre človek iz sebe in proti drugemu« (Fratelli tutti, 88). Vendar pa gonilne sile ljubezni ni mogoče »zagnati« enkrat za vselej, temveč jo je treba vsak dan znova obujati. In to je eden od velikih prispevkov naših ver in duhovnih tradicij, ki lahko olajšajo to spremembo, ki jo zelo potrebujemo.

»Ljubezen je ogledalo duhovnega življenja, ki se ga živi intenzivno. Ljubezen, ki se širi na vse, onkraj kulturnih, političnih in socialnih meja. Ljubezen, ki povezuje, tudi in predvsem v korist zadnjih, ki so pogosto tisti, ki nas učijo premagovati ovire egoizma in rušiti zidove jaza.«

Kot izpostavi papež, je to izziv, ki nas postavlja pred potrebo, da »se zoperstavimo kulturi odmetavanja, za katero se zdi, da prevladuje v naši družbi« in se kaže kot »pohlep, brezbrižnost, nevednost, strah, nepravičnost, negotovost in nasilje«. Ta ista »semena konfliktov« povzročajo »hude rane, ki jih zadajamo okolju, kot so podnebne spremembe, širjenje puščav, onesnaževanje, izguba biotske raznovrstnosti«, kar vodi v prekinitev zavezništva med ljudmi in okoljem, ki mora odražati ustvarjalno ljubezen Boga.

Ta izziv, ki je v prid kulturi skrbi za naš skupni dom in tudi za nas same, ima okus po upanju, kajti nobenega dvoma ni, da človeštvo še nikoli ni imelo toliko sredstev za dosego tega cilja, kot jih ima danes. K temu izzivu lahko pristopimo na različnih ravneh, pri čemer papež izpostavlja dve: zgled in ukrepanje ter vzgoja. »Na obeh ravneh lahko mi, izhajajoč iz svojih ver in duhovnih izročil, damo pomemben prispevek.«

Poklicanost k spoštovanju

Ta skrb pa pomeni tudi poklicanost k spoštovanju, kar je tretji poudarek papeževega govora: »spoštovanje stvarstva, spoštovanje bližnjega, spoštovanje samih sebe in spoštovanje v odnosu do Stvarnika«. A tudi »vzajemno spoštovanje med vero in znanostjo«, da bi tako »vstopili v dialog o skrbi za naravo, o zaščiti revežev, o vzpostavitvi mreže spoštovanja in bratstva« (Laudato si', 201).

Gre za spoštovanje, ki ni zgolj »abstraktno in pasivno priznavanje drugega«, ampak je »živeto na empatičen in aktiven način v želji spoznati drugega in vstopiti z njim v dialog«, da bi tako skupaj hodili po tej skupni poti, pri tem pa se zavedali, da to, kar lahko dosežemo, ni odvisno od možnosti in sredstev, ampak tudi od »upanja, poguma in dobre volje«.

Pogled soodvisnosti in delitve, gonilna sila ljubezni in poklicanost k spoštovanju so po papeževem mnenju trije elementi, ki osvetljujejo naše delo za skrb za skupni dom. »Konferenca COP26 v Glasgowu je obvezno poklicana, da ponudi učinkovite odgovore na ekološko krizo brez primere in na krizo vrednot, v kateri živimo, ter na ta način ponudi konkretno upanje prihodnjim generacijam: želimo jo spremljati s svojim prizadevanjem in duhovno bližino.«

Vir: Vatican News - slovenska redakcija

Kanonist