Kanonist
Sodišče

Blog

Kazniva dejanja proti zakramentu sprave - hudo kazniva dejanja

(foto: David Majanović)

(foto: David Majanović)

 


Prvi seznam kaznivih dejanj proti zakramentu pokore nam nudi Zakonik cerkvenega prava. V četrti knjigi, z naslovom Posvečevalna služba Cerkve, najdemo tri kazniva dejanja. Kazniva je odveza soudeleženca pri grehu zoper šesto Božjo zapoved, razen v smrtni nevarnosti; [1] kriva ovadba nedolžnega spovednika, da je spovedanca zapeljeval h grehu zoper šesto Božjo zapoved,[2] in prelomitev spovedne molčečnosti.[3] V šesti knjigi, z naslovom Kazniva dejanja in kazni, pa najdemo še dve kaznivi dejanji zoper zakrament svete spovedi, in sicer simulacijo svete spovedi[4] in duhovnikovo zapeljevanje pri spovedi.[5]

Zaradi pogostih kršitev proti zakramentu sprave je Kongregacija za verski nauk leta 2010 sestavila nov seznam kaznivih dejanj, v katerega je uvrstila kazniva dejanja, ki so že v Zakoniku cerkvenega prava, in jim pridružila še nekaj novih kaznivih dejanj.[6]

Na novem seznamu hudo kaznivih dejanj proti zakramentu pokore so: odveza soudeleženca proti grehu zoper šesto Božjo zapoved; poskus nezakonito podeliti zakramentalno odvezo ali sprejeti zakramentalno spoved; simulacija svete spovedi; duhovnikovo zapeljevanje spovedanca pri sami sveti spovedi ali pod pretvezo spovedi, da bi skupaj grešila proti šesti Božji zapovedi ali da bi spovedanec grešil s seboj oziroma s tretjo osebo; neposredna in posredna prekršitev spovedne molčečnosti in snemanje ter predvajanje spovednega pogovora. Pri tem je pomembno, da vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena pred 21. majem 2010, zastarajo po desetih letih, medtem ko nova kazniva dejanja, storjena po objavi seznama, zastarajo šele po dvajsetih letih.

Kadar je storilec kaznivega dejanja (stalni) diakon, duhovnik ali laik, mu sodi Kongregacija za verski nauk. Če pa so se proti zakramentu sprave pregrešili kardinali, patriarhi, odposlanci apostolskega sedeža ali škofje, pa jim sodi sam papež ali Kongregacija za verski nauk s posebnim papeževim pooblastilom. Kdorkoli je osumljen kaznivega dejanja proti zakramentu pokore, se lahko brani in se zoper sodbo Kongregacije za verski nauk tudi pritoži. Pritožbo obravnava ista Kongregacija na drugi stopnji. Kdor pa ve za kakšno kaznivo dejanje proti zakramentu pokore, je dolžan o tem takoj obvestiti krajevnega škofa ali Kongregacijo za verski nauk. Vsako prijavo kaznivega dejanja Kongregacija obravnava z veliko previdnostjo, da se verniku laiku ali duhovniku, ki je obtožen, ne vzame prehitro dobrega imena. Z resnim pristopom se želi predvsem zaščiti zakrament sprave in preprečiti nevarnost prelomitve spovedne molčečnosti.

Med hudo kaznivimi dejanji proti zakramentu pokore, ki zaslužijo več pozornosti, so: poskus podeliti zakramentalno odvezo ali sprejeti zakramentalno spoved; simulacija svete spovedi; snemanje in predvajanje spovednega pogovora in prelomitev spovedne molčečnosti.

Dr. Stanislav Slatinek,
odlomek iz knjige
Sprava. Knjižica za spovednike,
Ognjišče, Slomškova založba,
Maribor, 2016
str. 45-47

[1] Kongregacija za verski nauk, Normae De gravioribus Delictis, čl. 4 §1, tč. 2.

[2] Kongregacija za verski nauk, Normae De gravioribus Delictis, čl. 4 §1, tč. 3.

[3] E. Miragoli, Il confesore e il »de sexto«. Prospetiva giuridica, v: Quaderni di Diritto Ecclesiale 2, 1991, 244–245.

[4] Kongregacija za verski nauk, Normae De gravioribus Delictis, čl. 4 §1, tč. 5.

[5] Kongregacija za verski nauk, Normae De gravioribus Delictis, čl. 4 §2.

[6] Kan. 1362 §2.

Sebastijan Valentan