Kanonist

View Original

Duhovnik in ženska

Kardinal Marc Oullet ob srečanju s papežem Frančiškom (foto: Vatican News)

Prefekt Kongregacijo za škofe, kardinal Marc Ouellet,  je 25. aprila 2020 za revijo »Donne Chiesa Mondo« (ženske – Cerkev – svet), ki izhaja kot mesečna priloga uradnega vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano, prispeval intervju o vlogi ženske pri vzgoji duhovnika.  

Ker Cerkev v Sloveniji od 27. 4. do 3. 5. 2020 obhaja teden molitve za duhovne poklice, objavljamo prevod pogovora s kardinalom o izredno aktualni temi. S kardinalom se je pogovarjala vatikanska novinarka Romilda Ferrauto.

V: Eminenca, Vi se zelo zavzemate za prisotnost žensk pri vzgoji duhovnikov in pri njihovem duhovnem spremstvu. Lahko pojasnite zakaj?

O: Ženske lahko sodelujejo na več načinov: pri poučevanju teologije, filozofije in duhovnosti. Lahko so del skupine vzgojiteljev, zlasti pri prepoznavanju poklicev. Na tem področju potrebujemo mnenje žensk, njihovo intuicijo in sposobnost dojemanja človeške strani kandidatov, njihovo stopnjo čustvene ali psihološke zrelosti.

Kar se tiče duhovnega spremstva je ženska seveda lahko v pomoč, vendar mislim, da je bolje, da kandidata za duhovništvo spremlja duhovnik. Ženska lahko spremlja človeški vidik vzgoje, ki po mojem mnenju ni dovolj razvit v bogoslovjih. Treba je presojati stopnjo svobode kandidatov, njihovo celostno sposobnost, pa tudi njihovo psihosocialno in psihoseksualno identiteto.

V: Čustvenost je področje, ki se zdi, da pri duhovniški vzgoji primanjkuje. Obstaja še eno občutljivo vprašanje: klerikalizem, občutek večvrednosti duhovnikov, včasih celo občutek, da duhovnik ne more biti kaznovan. Ali lahko navzočnost žensk v skupinah vzgojiteljev pomaga pri teh ključnih točkah?

O: Verjamem, da izkušnje sodelovanja z ženskami lahko na tej ravni pomagajo kandidatu, da si bolje zamisli svoje prihodnje delo in da zna bolj spoštovati ženske in sodelovati z njimi. Če se to ne zgodi v začetni vzgoji, duhovnik tvega, da bo svoj odnos do žensk živel na klerikalen način.

V: V dokumentu Dar duhovniškega poklica (Cerkveni dokumenti št. 155) iz leta 2016, ki ga je objavila Kongregacija za duhovščino, je predlagana celostna vzgoja duhovnika, ki je sposobna povezati človeško, duhovno, intelektualno in pastoralno razsežnost. Ali je v tem kontekstu prisotnost žensk »stranska« ali »temeljna«?

O: Mislim, da to besedilo potrebuje še nadaljnje odpiranje in razvoj. Še vedno smo v klerikalni zamisli duhovniške vzgoje, čeprav si prizadevamo za napredek, vendar ostaja nespremenjena. Pri človeški razsežnosti vzgoje se opazi razvoj, vendar smo še daleč od vključevanja žensk v samo vzgojo.

V: Pogosto slišimo, da bi ženske morale dobiti bolj odgovorne naloge. To je vsekakor pomembno. Če prav razumem, menite, da bo potrebna kulturna revolucija? Mogoče sprememba miselnosti?

O: Da, točno tako. V mojem zadnjem govoru na plenarnem zasedanju Kongregacije za katoliško vzgojo sem izpostavil ustvarjalno vrednost dokumenta Veselje resnice (apostolska konstitucija papeža Frančiška o cerkvenih univerzah in fakultetah z dne 29. januarja 2018) za obnova visokega šolstva. Poudaril sem, da v dokumentu manjka vloga ženske in odgovor Cerkve. Ne gre samo za promocijo žensk, ampak, da se prizna njihova vloga pri celotni vzgoji. V tem besedilu, ki se ozira v prihodnost, bi bilo treba vsaj eno poglavje nameniti ženskam. To kaže na to, kje šele smo! Ko sem govoril na plenarnem zasedanju Kongregacije za katoliško šolstvo, so bili tam rektorji rimskih univerz; bilo je tudi nekaj žensk, proporcionalno gledano ena na deset. Na visokem šolstvu po katoliških univerzah je treba še veliko storiti. Kulturna revolucija pomeni spremembo miselnosti.

Vrniva se k duhovniški vzgoji. Duhovnik se lahko pripravi, da bo lepo pridigal in pravilno opravljal vse naloge. Toda pastorala je predvsem skrb za ljudi. In pozornost do ljudi je talent, ki po naravi pripada ženskam. Veliko šteje ženski čut za ljudi in manj za naloge. Papež Frančišek v svojem pastoralnem spreobrnjenju od nas zahteva, da upoštevamo ljudi in se vprašamo, kako jih spremljamo pri njihovi rasti. Doslej smo se ukvarjali predvsem z naukom, da bi dobro poznali nauk, da bi dobro poučevali. In ti ubogi ljudje ga morajo »prebaviti«. Kako jih pri tem spremljamo?

V: Odnosi med duhovniki in ženskami so še vedno podvrženi številnim omejitvam. Pogosto je medsebojna »nelagodnost«. Rekli ste, da obstajajo težave pri vzpostavljanju enakovrednega odnosa. Zakaj je tako? Ali obstajajo vrzeli v duhovniški vzgoji?

O: Verjetno je težava globlja. Izhaja iz načina, kako se ženska obravnava v družinah. Nelagodje je, ker obstaja strah. Bolj se moški bojijo ženske, kot ženske moškega. Za duhovnika, za bogoslovca ženska predstavlja nevarnost! V resnici so največja nevarnost moški, ki nimajo uravnoteženega odnosa z ženskami. Ta nevarnost je navzoča v duhovništvu. To moramo korenito spremeniti. Zato je pri vzgoji pomembno, da obstajajo stiki, srečevanja, izmenjave. To pomaga kandidatu, da na naraven način sodeluje z ženskami in se tudi spoprijema z izzivi, ki ga predstavlja prisotnost ženske in privlačnost do ženske. Tega se je treba učiti in naučiti od začetka, ne pa izolirati bodoče duhovnike, da ne izgubijo nadzora, ko vstopijo v vsakdanje življenje.

V: Mnogi menijo, da če bi bile ženske bolj vključene v vzgojo (in življenje) duhovnikov, bi krize zlorabe ne dosegle tako dramatičnih ravni. Je to res ali je to samo utvara?

O: V tem je zagotovo del resnice. Človek je čustveno bitje. Če med spoloma ni nobene interakcije, je nevarnost, da se razvijejo kompenzacije, ki so lahko v obliki hrane ali pa se izražajo kot želja po oblasti ali zaprtih odnosih, zapiranje, kot manipulacija, nadzor in vse to lahko privede do zlorabe vesti in do spolne zlorabe. Verjamem, da je za duhovnika učenje odnosa do žensk v okviru vzgoje človekoljuben dejavnik, ki krepi ravnovesje med moško osebnostjo in čustvenostjo.

V: Večkrat ste že rekli, da je vprašanje žensk za Cerkev zelo pomembno in vendar se za to ne stori dovolj. Zakaj se ne zazna nujnosti te teme?

O: Zadnjih štirideset let so nas zaznamovale velike družbene preobrazbe, vsaj na Zahodu. Zavedanje o prisotnosti žensk v svetu dela, v javnem življenju je tako rekoč novost. Cerkev hodi počasi. Zamudo moramo nadoknaditi, ker družba gre naprej. Počasno hojo je podpirala tudi trditev, da bomo dosegli popolno »službeno« enakost, kot da spolna razlika sploh ni pomembna. Vsiljuje se tudi povzdigovanje moškega, ki je ideološko. Resnično potrebujemo ustvarjalnost, tako, da bo večja prisotnost žensk, na primer na področju pričevanja in tudi pri vodenju. Obstajajo krajevne Cerkve, kjer so ženske kanclerke in usklajujejo pastoralno dejavnost. Toda težava je klerikalni model Cerkve. V Cerkvi so pomembni tisti, ki imajo vodilne vloge: da pridigajo, delijo zakramente, kakor, da so duhovniki bistvena resničnost za Cerkev, vendar ni tako. Središče Cerkve ni duhovniška služba, ampak je krst, torej vera. In prav pričevanje vere je kraj, kjer lahko ženske zasedejo izjemen prostor.

V: Kaj pravite na katoliške ženske, ki jih draži vzvišenost ženskega genija, nekateri stereotipi o ženskosti? Nekdo je napisal, da smo prišli od »sovraštva do žensk« do »povzdigovanja žensk«!

O: Obe stališči sta napačni in konec je enak. Pri obeh manjka vizija. Glede tega menim, da je treba sprejeti tudi teološko razmišljanje, tudi antropološko in duhovno razmišljanje o ženski ali o odnosu moški-ženska. Že stoletja je eksegeza naredila napredek glede spolnih razlik v podobi Boga. Zakaj? Ker je Bog duhoven. V besedilih Geneze je opisana dinamika ljubezni med moškim in žensko, ki upodablja Boga. Razlagalci Svetega pisma so razvili to misel. Da pa to preide v kulturo, je potrebno poglobiti to, kdo je moški in kdo ženska.

V: Ženske najbolj aktivno sodelujejo v življenju župnijskih skupnosti. Od kod torej izvira ideja, da naj bi bila resničnost Cerkve moška? Morda zato, ker so nekatere službe v Cerkvi zaupane samo moškim in to ustvarja neko manjvrednost žensk v Cerkvi. Opravljajo lahko le manj pomembne naloge?

O: Hvala za to pomembno vprašanje. Odgovor je: ker je model klerikalen. Če ženska nima vodstvene naloge, ne obstaja. Čeprav so naloge drugotne, ker so v službi krsta, je v nalogah navzoča Božja izbranost. To je Cerkev! Vse: oznanjevanje Besede, delitev zakramentov služi tej resničnosti. Papež Frančišek to pove, ko povzema misel Hansa Ursa von Balthasarja. Pravi, da je Marija v Cerkvi nad Petrom, ker Marija v resnici predstavlja krstno duhovništvo in je srednica utelešene Besede v svetu. In zato se Cerkev predstavlja kot ženska. Marija je simbol Cerkve. Ta nauk o Cerkvi imenujem »zaročniški«, ker je ljubezen na prvem mestu. To ne velja samo za zakonce, ampak tudi za posvečeno življenje, za duhovniško življenje, vse je poenoteno v tem zaročniškem odnosu med Kristusom in Cerkvijo, ki svetu razkriva skrivnost Boga, ki je ljubezen.

Prevod: izr. prof. dr. Stanislav Slatinek

Objava v:
Romilda Ferrauto: Per formare i preti servono più donne,
v: Donne Chiesa Mondo – Mensile dell’Osservatore Romano, št. 89/2020, str. 10-14.